Člani Enote reševalnih psov Slovenije so se novembra lani postali svetovni podprvaki v reševanju izpod ruševin. Tudi sicer so slovenski reševalni psi in njihovi vodniki so že dolgo v svetovni špici.
Že vrsto let dosegajo odlične rezultate, tako v iskanju izpod ruševin kot pri iskanju pogrešanih v naravi. »Reševanje je nekaj, čemur si predan s srcem in dušo,« pravi Monika Majeršič, vodja ekipe Enote reševalnih psov Slovenije na svetovnem FCI prvenstvu v Romuniji, in dodaja, da delodajalci za njihovo delo nimajo posluha.
Šolanje je dolg proces
Šolanje reševalnega psa je dolg in zahteven proces, je povedala Majeršičeva in dodala, da zahteva popolno predanost tako vodnika kot psa. »Šolanje psov za iskanje izpod ruševin je od nekdaj elitna disciplina, saj je psu iskanje v ruševini zaradi obilice zunanjih dejavnikov precej oteženo.« Pod okriljem Komisije za reševalne pse pri Kinološki zvezi Slovenije trenutno deluje približno 40 reševalnih parov, ki imajo opravljen izpit najvišje stopnje.
Pasma ni ključnega pomena
PO besedah Majeršičeve je za reševanje načeloma mogoče izšolati kateregakoli psa. So pa seveda bolj in manj primerni. Odlično je, če je pes srednje velikosti, čeprav imajo slovenski reševalci v svojih vrstah vse, od Parson Russell terierja do argentinske doge. »Važno je, da ima pes odlično izdelan odnos z vodnikom in da je čim bolj ravnodušen do hrupa ter čim bolj neobčutljiv na premikanje podlage. Sposoben mora biti tudi delati v skupini psov,« pojasnjuje sogovornica.
Foto: Centrul National Educare Canina Romania
Le en poligon v Sloveniji
Enota reševalnih psov se pri šolanju iskanja izpod ruševin v zadnjih letih sooča še s pomanjkanjem infrastrukture. V Sloveniji je samo en državni ‘poligon’ za šolanje reševalnih psov za iskanje izpod ruševin v Centru za zaščito in reševanje na Igu. Zgradbe, ki se rušijo, so ponavadi pospravljene v nekaj dneh. Tako se vodniki velikokrat odpravijo na trening tudi v sosednje države. Avstrija, Italija, Hrvaška pa tudi Češka so redno na seznamu lokacij za treninge. »Ker smo prostovoljci, si seveda vse te stroške dodatnih treningov krijemo vodniki sami,« pove sogovornica.
V Sloveniji malo ruševinskih intervencij, več iskanja pogrešanih v naravi
V zadnjih 30 letih je bilo ruševinskih intervencij v Sloveniji malo: ob porušitvi dela Kolizeja v Ljubljani, po zemeljskem plazu v Logu pod Mangartom, iskanje zasutih rudarjev v rudniku Hrastnik, ob porušitvi dela vojašnice na Roški in Ljubljanskega gradu v času obnove ter porušitvi objekta v stari Ljubljani.
»Delodajalci imajo redko posluh za naše delo. Osebno sem se lahko daleč največ iskalnih akcij udeležila, ko sem bila še študentka. Redno zaposleni smo veseli že, če lahko brez težav odidemo iz službe, ko nam piska poziv in če lahko brez podvprašanj koristimo svoj dopust in nadure.«
»Če je ruševinskih intervencij (na srečo) malo, pa imamo zato toliko več iskanj v naravi,« pravi Majeršičeva. Praktično vsi slovenski ruševinarji so izurjeni tudi v iskanju pogrešanih v naravi. V letu 2021 je Enota reševalnih psov Slovenije, ki deluje pod okriljem Kinološke zveze Slovenije, sodelovala na 50 iskalnih akcijah, v enoti pa je 88 reševalnih parov. Velika večina teh akcij je bila uspešno zaključenih, zasluga za to papo besedah sogovornice gre ne samo odličnim reševalnim parom, pač pa tudi napredku v logistiki, to je pri načrtovanju iskalnih akcij v zadnjih letih.
»Delodajalci imajo redko posluh za naše delo. Osebno sem se lahko daleč največ iskalnih akcij udeležila, ko sem bila še študentka. Redno zaposleni smo veseli že, če lahko brez težav odidemo iz službe, ko nam piska poziv in če lahko brez podvprašanj koristimo svoj dopust in nadure,« z nekaj grenkobe pove Monika Majeršič.
Vir: revija Moj pes
