»Ko bi le prišli prej… Vsa leta prej bi lahko tekal in se igral, pa ni imel te možnosti,« so začeli žalostno slovo od Spajkija v Zavodu Muri.
Spajki je namreč zdaj to možnost imel, pa njegovo utrujeno telo ni zmoglo, kot bi želel…
»Ko bi le prišli prej,« so bile prve besede njegovega veterinarja. Ne glede na koščeno telo, slabe krvne izvide je od vsega začetka je verjel vanj. Znal je gledati širše od parametrov. Takšne volje do življenja ne vidimo velikokrat, je dodal.
Pa so se v Zavodu Muri podali na pot proti upanju …
»Točno mesec dni je minilo, odkar smo spoznali seniorčka Spajka. Za velikim navidezno nevarnim psom, smo spoznavali pravi zaklad. V sebi je nosil ogromno volje do življenja, razposajenost in igrivost. Nikoli do sedaj še nismo spoznali bolj trmastega psa. Če se je odločil, da ne bo hodil, ni premaknil niti enega samega prsta na tački.
Če se je odločil nasprotno, pa je bil sposoben prehoditi celo dvorišče. Čeprav tam, na dvorišču nikoli ni maral biti sam. Hotel je biti v hiši, kot član družine,« so povedali.
Po vseh teh letih, po dobrem desetletju mu je na koncu uspelo spoznati tudi občutek pripadnosti in čiste ljubezni.
Šlo je na bolje, a potem …
Po dodatnem pregledu na kliniki je šlo vse samo še navzgor. Uspelo mu je celo prehoditi po stopnicah v hišo. Popolnoma sam. Nenehno je kradel čevlje prostovoljcem in skrbnikom v zavetišču …
Potem pa je iz danes na jutri šlo samo še navzdol …
»Prej iskrive in igrive oči so nenadoma usahnile. Njegova trma pa ni zmogla niti enega samega premika telesa. Bilo je dovolj. In poti nazaj več ni. Zato smo se na včerajšnji deževen dan odpravili na zadnjo pot. Tisto najdaljšo, brez povratka. Zato, ker smo, tako kot on, tudi mi vedeli, da bolje ne bo nikoli več… Tako kot je jokalo nebo, smo jokali tudi mi. Bolečina je neizmerna. Ne glede na kratek čas, ki nam je bil namenjen biti skupaj,« so zapisali v Zavodu Muri, kjer pogrešajo svojega trmastega razposajenega junaka.
Hvaležni so veterinarju, kot so zapisali, pa tudi vsem, ki so verjeli v Spajkija.
»Spike, ujemi svojo račko, poklepetaj še malo z zajčkom in vedi, da boš za vedno v našem srcu. Nikoli pozabljen…« so zaključili njegovi v Zavodu Muri.
