Španski hrti oz. galgi prihajajo od španskih lovcev, ki jih uporabljajo za lov na zajce. Večino časa so ti psi zaprti v kakšni ogradi ali kleti.
Ven gredo le za treninge (trening je videti tako, da jih privežejo za avto in tečejo za njim) in dirke. Če nimajo interesa za lov, so odveč. Če se poškodujejo, so odveč. Če so prepočasni, so odveč.
Največ galgov pristane na cesti ali v zavetiščih (tistih krutih načinov, kako se znajo Španci znebiti psa, raje ne bom opisovala) konec januarja, ko je konec lovske sezone. Takrat je res kar obsedeno stanje – večina zavetišč poka po šivih, ogromno galgov pa je tudi opaženih na poljih, ob cestah … Po navadi so mladi psi, tam od 2 do 4 let, tisti uspešnejši lovci oz. samice, ki so jih imeli za razplod, lahko pa so tudi starejši. Pogosto sprejmejo v zavetišče tudi leglo mladičkov, ki so jih našli zavržene.
Pri greyhoundih pa je zgodba malce drugačna – na Irskem so greyhoundi uporabljeni za hrtje dirke na stadionu ali za coursing, kjer dva psa lovita živega zajca.
Ti psi so večino dneva zaprti v bokse, ven jih spustijo le za trening ali dirko. Na Irskem je zelo stroga selekcija že pri mladičih – če ne kažejo interesa za lov, za tek za vabo, ne gredo niti na trening. Potem pa klasično – če se na treningu/dirki poškodujejo, se v večini primerov ne zdravijo. Če so preslabi, hitro zaključijo s tekmovalno kariero. Na Irskem pogosto veterinarji kličejo organizacije, da imajo spet zdrave ali poškodovane pse za evtanazirati in tega marsikdo ne želi storiti. Pa še ena zanimivost – greyhoundi so na Irskem registrirani kot ‘livestock’, živina. Tako da jih lahko tisti, ki imajo doma obrat za zakol živine, ubijejo s strelom v glavo – po navadi stane do 5–10 evrov. Toliko so na Irskem vredni greyhoundi.
Prav tako kot pri galgih je starostni razpon lahko od mladička do starejšega psa, v večini pa tam do 5 let. Na Irskem pa obstaja še druga problematika, to so lurcherji – mešanci s hrti, najpogosteje terierske ali ovčarske pasme. Njih prav tako uporabljajo za lov na zajce, kunce, vendar ne kot uradne dirke, ampak jih imajo t. i. ‘travellersi’ (popotniki) oz. Romi.
Tako španski lovci kot lastniki greyhoundov za dirke imajo lahko tudi več deset, do sto psov in v resnici jim res ni kaj dosti mar, kaj se zgodi s posameznim – če ni vrhunski tekač, seveda.
Urška Petek iz društva Hrtji svet (del pogovora, ki je bil objavljen v reviji Moj pes)
