Letos je minilo tri leta, odkar je več ni. In natanko tri leta, odkar sem napisala tale zapis njej v slovo. Nali, moji prijateljici.
Še dva dni do mojega rojstnega dne. To bo prvi rojstni dan, ki ga bom preživela brez tebe.
‘Normalnim’ se zdi nerazumljivo, čemu vse to za ‘samo’ enega psa. Ampak oni ne poznajo resnice.
Vsi, ki naju poznajo vedo, kakšno vez sva imeli. Vedo, da si bila toliko več kot samo žival. Ampak nama je seveda vseeno, kaj si ljudje mislijo kajne, Nala?
Našla sem te, ko sem bila izgubljena. In marsikdo je rekel, da bi tudi ti bila izgubljena brez mene.
Zaradi tebe sem našla svoj smisel, svojo strast in poslanstvo. Naučila si me lekcije, ki mi jih človeško bitje v svoji brezbrižnosti, hinavščini, nezmožnosti ceniti in čutiti moč življenja, ni moglo dati. Vsi so namreč zaslepljeni. Izgubili so čut za naravo, za svoj pravi jaz. Ti si mi pa pokazala prave barve življenja. Pokazala si mi, da ni vse temno, četudi ne vidiš mavrice. Zaradi tebe nisem bila nikoli sama.
Bila si še majhna bela kepica, ko sem te prvič držala v naročju. Začetek tvojega življenja ni bil najboljši, saj si odraščala v grozljivih razmerah, zaradi katerih si imela vse življenje travme.
Nekako sem vedela, da se zdaj življenje zame šele začne. Nisem se našla, nisem vedela, čemu sem na tem svetu. Zdelo se mi je, da nisem dobra v ničemer, kar počnem. Kajti nič, kar sem kadarkoli naredila, ni bilo nikoli dovolj dobro. Za njih. Ko sem našla tebe, sem odkrila svojo strast. Pridobila sem si tolikšno mero samozavesti, da sem si upala postati drugačna, drugačna od njih. Našla sem svoj jaz. Začela sem se boriti za svoja prepričanja, postalo mi je vseeno, kaj si mislijo. Prisilila si me, da sem si upala iti med ljudi. Zaradi tebe danes trdno stojim za vsem kar si me naučila.
Jaz sem rešila tebe, ti si pa mene. Bili sva izgubljeni na tem velikem svetu. Ti si se borila s svojimi strahovi, jaz pa s svojimi.
Bila si uničena, prestrašena, panična, takšna si prišla na ta svet. Bala si se vsega. A imeli sva druga drugo. Vsa ta leta si dajala pomen mojemu življenju. Vedela sem, da dokler stojiš ob meni, bo vse vredu.
Bila si en skupek preplašenosti in lastnosti, ki jih premorejo le polarni psi. Znala si človeku stopit na živec in mu izsesat zadnji kanček potrpljenja. Bila si prava upornica, prepametna za ta svet. Če človek ni bil vreden tvoje ubogljivosti, si mu enostavno obrnila hrbet in ga spravila ob pamet. Skozi leta nama je uspelo nemogoče, kot so mnogi temu rekli. Drugi bi preprosto obupali nad teboj in te odvrgli kot smet. Poslušala sem pridige ljudi, tudi “pasjih poznavalcev” in veterinarjev, da ti ni pomoči, da si tako hudo psihično uničena, da je edina rešitev evtanazija ali da se te umakne pred svetom. Za mene so pravili podobne stvari, da sem nesposobna, da nisem kot drugi otroci, da sem drugačna, da ne bo nič iz mene…Morda ti zato nisem mogla obrniti hrbta. Nikoli nisem obupala. Saj tudi ti nisi obupala nad mano. Ampak zaradi teh stvari te imam tako rada. Spominjala si me name. Naučila si me pomembne lekcije. Nikoli, ampak res nikoli, ne obupaj nad nekom, ki ga imaš rad, na koncu bo vredno.
Življenje s tabo je po mesecih in mesecih truda postalo ČUDOVITO. Ljudje te niso več prepoznali. Kljub temu, da si se še vedno borila s svojimi demoni, sva dokazali, da z voljo se vse da.
Nala. Jočem ko tole pišem. Ampak ne zato, ker ne bi bila močna. Kajti tudi to si me naučila, kaj je prava moč. Celo življenje te je bilo strah. A si ohranila voljo in ljubezen do življenja, tudi na tvoji zadnji poti. Ostala si močna, kljub strahu. Tudi mene je strah. Grozno strah, saj ne vem, kako naj živim brez tebe. Vsa ta leta si dajala pomen mojemu življenju. Vedela sem, da dokler boš stala ob meni, bo vse vredu. Zdaj te pa več ni. Ohranjam pogum in sledim poti, ki sva jo skupaj začeli. Kajti boljšega učitelja od tebe ne bi mogla dobiti. Naučila si me vrednot, ki jih človeštvo vseskozi pozablja. Naučila si me; ISKRENOSTI LJUBEZNI DO SEBE, DRUGIH IN NARAVE, ČAR SAMOTE IN ISKANJA SAME SEBE, LOJALNOSTI IN ZVESTOBE, KAKO OHRANITI POGUM KLJUB TEMU, DA SE TI NOGE TRESEJO OD STRAHU, KAKO ZAUPATI.
Ko obiščem tvoj grob, me duši. Vsa ta lepota narave, mir in tišina v gozdu, me spominjajo na vse čudovite trenutke, ki sva jih imeli. Zdaj ležiš na najinem najljubšem mestu. V miru in tišini. Sedaj si postala del narave. Vsakič ko te obiščem zjočem svoje srce in upam, da je nekaj po smrti. Da smrt ni konec.
Draga prijateljica. Za nama so leta čudovitega otroštva, odraščanja, nepozabnih izletov, trenutkov, potovanj, tistih lepih pa tudi grenkih noči pod širnim nebom. Neštete noči opazovanja zvezd, ko si mi bila edina prijateljica. Nešteti in prenekateri nepozabni spomini, ki na nek način bolijo, po drugi stani pa mi narišejo nasmeh na obraz.
Pogrešam te. Življenje gre naprej, a brez tebe enostavno ni enako.
Spomnim se, kako predana si bila svoji družini. Ko je člana naše družine, žal že pokojnega, premagoval smrtonosni rak, si legla ob njega, ko je padel na tla. Skušala si ga dvigniti. A kljub vsemu si bila žal nemočna žival in nisi znala pomagat. Zato si naslonila glavo na njegovo roko in ležala ob njem, dokler ga niso z rešilcem odpeljali. Mukoma smo te spravili iz njegovega naročja …
Nikoli ne bom pozabila kako si mi rešila življenje. Zame si skočila pred avto in lajala na vso moč, brez tebe me voznik avtomobila tisto noč ne bi videl in me povozil. Naučila si me moči družine, prijateljstva in partnerstva. Moči krdela. Za kar ti bom večno hvaležna!
Kot sem rekla. Življenje gre naprej. Pomagala si mi preživeti izgube ljubljenih ljudi, članov družine, ki sva jih izgubili. Zdaj je na meni, da prebolim tebe. V dobri veri upam, da se spet srečava. Do takrat pa … Nala, zaradi tebe sem boljši človek in zaradi tebe ne bom nikoli obupala!
Anja Kosi
