Pomemben del slovesa od pasjega prijatelja je tudi žalovanje. Naša sogovornica pravi, da je predvsem pomembno, da si zanj vzamemo čas.
Če je bil pes tudi otrokov najboljši prijatelj, se pri tem veliko ljudi sprašuje, kako ravnati, kako dojemljivi so otroci za smrt, kaj jim lahko povedo.
O tem smo se pogovarjali s psihologinjo Tjašo M. Kos, doktorico psihoterapevtske znanosti: »Odrasli želimo pogosto otroka obvarovati pred bolečino. Neredko se tudi sami težko soočamo, smo zmedeni, prestrašeni, raztrgani med različnimi čustvi. Zato so starši neredko v skušnjavi, da bi bolečino ob izgubi enostavno pometli pod preprogo. To ni dobra možnost. Četudi želimo stvari prikriti, otroci začutijo, da se nekaj dogaja. S prikrivanjem povzročimo, da se otrok v situaciji še težje znajde. Povečujemo zmedo, hkrati pa otrok v tej stiski ostane sam. Zato je zelo pomembno, da se o teh vsebinah, torej o bolezni, smrti, odhajanju, življenjskih spremembah z otrokom odkrito pogovarjamo.«
Sogovornica poudari, da je za otroka zelo dragoceno, če se lahko od živali dostojno poslovi. Če si otrok izrecno želi, naj gre zraven k veterinarju, če seveda starši presodijo, da je dovolj star in zrel. V tem primeru je pomembno, da se z otrokom pogovorimo, da ve, kaj pričakovati. Še pomembnejše je, da se z otrokom pogovarjamo po dogodku.
»Lahko se zgodi, da prihajajo vprašanja še tedne, mesece kasneje. V takšnih primerih nikakor ne rečemo, da so se te stvari zgodile že zdavnaj in da naj gre naprej v življenju. Izguba se pri otrocih predeluje skozi daljše časovno obdobje in prav je, da smo za to senzibilizirani in se ustrezno odzovemo na otrokova čustva,« pravi dr. Tjaša M. Kos.
Sogovornica svetuje tudi, da v poslavljanje vključimo kakšen ritual. Denimo, da ima kuža zraven njegovo najljubšo dekico. Rituali poslavljanja namreč otroku pomagajo, da lažje predela izgubo in zaključi, se notranje poslovi.
Sicer pa je najbolj pomembno pri žalovanju, da si vsakdo zanj vzame čas, kajti le tako se počasi zaključi proces in gre lahko v življenju naprej. Kot lepo zaključi sogovornica: »Ne skušajmo preskakovati, dovolimo si žalost, vsa čustva, ki pridejo – z zavestjo, da so del procesa poslavljanja. Na tak način se s svojim štirinožcem povežemo na novi ravni. S hvaležnostjo se spominjajmo lepih trenutkov. Tako bomo to izkušnjo prijateljstva, ki se je izteklo, bolj kakovostno integrirali – in naredili prostor za nova štirinožna prijateljstva.«
