Ko se je leta 1986 v Černobilu zgodila katastrofa, so mesto Pripyat in okoliške vasi prebivalci zapustili, s seboj pa niso smeli vzeti svojih ljubljenčkov.
V eni izmed knjig, ki opisuje dogodke tistega časa, je zapisano, da so psi lajali in prosili, se trudili priti na avtobuse. Vojaki pa so jih brcali in podili stran. Psi so bojda dolgo, dolgo tekli za avtobusi, vse dokler jim niso izginili izpred oči.
Žalostne družine pa so na vrata svojih zapuščenih hiš zabijale sporočila. ”Ne ubijte naše Zhulke. Dobra psička je.” A za pse ni bilo milosti, tja so bile poslane enote prav z namenom, da ubijejo vse živali.
Toda nekatere so preživele in njihovi potomci še danes živijo kot ulični psi v Černobilu. Na stotine zapuščenih psov se je naučilo, kako preživeti v zapuščenem Černobilu in tamkajšnjih gozdovih. Ocenjujejo, da jih danes na območju živi več kot 300. Živijo med losi, risi, zajci in volkovi, ki so tu našli svoj dom.
Njihovo življenje ni lahko. Ukrajinske zime so mrzle in hude, veliko jih je bilo izpostavljenih sevanju in večina izmed njih ne živi dlje od šestih let. Naučili so se, da človek ponavadi pomeni hrano in vedo, kam iti po njo. Kot je povedala ena tamkajšnjih vodnic, jih večina turistov lepo sprejme, nekatere pa skrbi, da niso morda kontanimirati, zato se jim raje izognejo.
Za njihovo hrano in igro vsaj malo poskrbijo obiskovalci, za njihovo zdravje pa skrbi ameriška neprofitna organizacija Clean Futures Fund, ki je na samem območju ustanovila tri veterinarske klinike, eno čisto blizu Černobila. Tamkajšnja ekipa skrbi za urgentne primere in vso preventivo (cepljenja …), pse tudi kastrirajo in sterilizirajo. Njihov namen je zminimalizirati število psov v černobilski coni do takšnega števila, da jih bodo zmožni nahraniti in jim zagotovili dolgotrajno oskrbo. Na ta način bo postal Černobil za pse bolj varno okolje.
