Danes je zopet nov dan, ko mojega skrbnika ni pome. Kje se je izgubil, ne vem. Je morda odšel in ne najde poti nazaj? Sprašujem se, ali je morda pozabil name?
Tukaj, kjer sem sedaj, se ne znajdem najbolje. Stene so hladne in polne neprepoznavnih zvokov. Nisem vajen novih ljudi, ki mi nosijo hrano, čeprav se ji že več dni niti približam ne. Zdaj ni hrana na prvem mestu zame, moja želja je čimprej oditi nazaj domov. Zdaj so prišli topli in lepi dnevi, kot nalašč za sprehajanje in igro. Čeprav večkrat uidem in z grizenjem uničim vse igrače, imam svoj dom in svoje ljudi zelo rad.
Ne poznam pa njihovih pravil vedenja, ker me niso nikoli naučili, kako z njimi živeti. Na začetku so govorili, da bomo skupaj obiskali šolo. Potem pa nikoli ni bilo pravega časa za to. Jaz pa sem se znašel po svoje in iskal pozornost tam, kjer nisem bil zaželen.
Če prav pomislim, mislim, da me je moja družina zdaj, ko sem velik in »star« zapustila. V upanju, da se zame najde nov dom, so me oddali v zavetišče. Vendar se niso zavedali, da me bodo s tem dejanjem pahnili v še večjo stisko. Niso se zavedali, da je tukaj veliko drugih, majhnih in mladih psov, ki so pri večini posvojiteljev prvi v vrsti za posvojitev.
Zavetišče se hitro polni in ko zmanjka prostora, lahko nastane problem. Redko katero zavetišče nudi nadstandardno oskrbo svojim varovancem, takšnih je zelo malo. Jaz lahko hitro postanem velik problem. Moja družina je za oddajo v zavetišče plačala z denarjem, jaz pa lahko plačam s svojim življenjem. Prava pot bi bila pot k pasji šoli, kjer bi nas naučili, kako čim lepše sobivati drug z drugim. Pravi koraki k iskanju dobrih poti pa bi morali biti storjeni že pred mojim prihodom. Tako jaz ne bi bil tukaj kjer sem, sam in prestrašen. Prava pot je vedno tista, kjer se dobro izide za oba. Prava pot je taka, da imam tudi jaz možnost izbire.
V imenu psa iz zavetišča zapisala Katjuša Rajovec, dolgoletna prostovoljka in ustanoviteljica Zavoda Muri
