Reks je ostal sam po smrti svojega skrbnika in pristal v zavetišču. Bil eden tistih psov, katerih zgodba je ob smrti njihovega skrbnika že vnaprej zapisana.
Potem, ko se psi soočijo z nenadno izgubo svojega skrbnika in nešteto vprašanji, kje je sedaj, zakaj ga ni več nazaj domov, se nemalo njih kmalu sooči z novo kruto realnostjo.
Nepremičnino podedujejo svojci, z njo pa seveda tudi psa. Pogosto se svojci soočajo z težavami, saj za psa niso zmožni skrbeti ali pa jim je enostavno odveč. V primeru Reksa so se svojci nekaj časa trudili z nameščanjem v hotelu za pse, nato pa kmalu spoznali , da zanj ne zmorejo ustrezno skrbeti.
Zmeden Reks je tako v nekaj mesecih od izgube skrbnika in menjavanju dveh lokacij hotela pristal v zavetišču za zapuščene živali. Tam smo ga imeli priložnost spoznati tudi mi. Čeprav se je v zadnjih mesecih bil primoran soočati z zanj povsem novimi stresnimi situacijami (nova okolja, vonjave, tuji ljudje) se je med socializacijo in sprehajanjem presenetljivo dobro držal. Z njim nismo nikoli imeli večjih težav.
Kot je znano, vsak skrbnik, ki odda psa v zavetišče, praviloma plača strošek namestitve psa. Vendar pravilnik o pogojih za delovanje zavetišča za zapuščene živali, še vedno dovoljuje evtanazijo po 30 dneh bivanja. Zavetišče se je vztrajno polnilo, zato smo se odločili, da mu omogočimo začasno namestitev. Zanj, glede na dejstva, da je velik in nič kaj podoben pasemskemu psu, ni bilo posebnega zanimanja. Reks je bil vajen vaškega življenja, brez posebnih prilagajanj novim situacijam. Zato je imel ob prihodu v začasno namestitev v mestu nemalo težav z negotovostjo. Po nekaj tednih bivanja v začasni namestitvi, so se pričele kazati vedenjske težave, ki so bile posledica preteklih slabih izkušenj.
Kljub vsemu, se je Reks sčasoma privadil na mestno življenje. Vendar ne glede na vse nikoli ni bil zares sproščen.
K sreči so ga kmalu opazile prave oči in srce in tako je Reks po nekaj mesecih dobil svojo novo priložnost za pravo pasje življenje, kot si ga je zaslužil. Z veseljem bi zapisali, da so vsi trije živeli srečno do konca svojih dni. Temu žal ni bilo tako. Kljub temu, da smo Reksa ali bolje rečeno posvojitelje ob oddaji dobro pripravili na vse posebnosti glede njegove nesigurnosti in spoznavanje razdelili na več obiskov, se je po določenem času pojavil manjši zaplet, ki se je končal z ugrizom. Vendar posvojitelji niso obupali, namesto tega so energijo raje usmerili v prevzgojo in tako lahko zapišemo, da je Reks danes res najsrečnejši pes.
Vsi psi žal nimajo te sreče, da bi po izgubi svojega skrbnika imeli možnost spoznati novo družino in zaživeti novo življenje. Zato je prav, da ob nakupu ali posvojitvi psa nedvomno vzamemo v obzir, da bomo morda morali ta svet zapustiti pred njim. V zavetiščih na svojo novo priložnost čaka veliko psov, ki so pravzaprav že seniorčki in edino odgovorno je, da ob izbiri pravega psa za nas, pomislimo tudi na starost obeh- našo kot tudi njegovo.
Katjuša Rajovec, Zavod Muri
