Belopeška jezera (Laghi di Fusine) so privlačna v prav vsakem letnem času. Izlet v idilično dolino, v kateri se nahajajo, nas še nikoli ni razočaral. Odkar pa nam družbo delajo kosmati spremljevalci, smo nad potmi pod gorskimi očaki še bolj navdušeni.
Jezera v ledeniški Mangartski dolini so znana pod več imeni: Mangartska, Fužinska, Klanška. Od leta 1971 je območje razglašeno za narodni park. Znani sta predvsem veliki slikoviti jezeri, ki ležita pod prepadnimi stenami Mangarta (2697 m) in gorsko verigo Ponc. Obe se ponašata s smaragdno barvo, sta pa na nadmorski višini skoraj tisoč metrov. Voda je kristalno čista, na njeni gladini pa se zrcalijo vse do pozne pomladi zasneženi gorski vršaci. V okolici sta sredi gozdov še dve manjši, a precej manj obiskani jezerci.
Idilični sprehodi
Ob jezerskih obalah in med obema jezeroma se vije več označenih poti. Zgornje je nekoliko manjše, a morda bolj slikovito, spodnje pa je vsaj v zimskih mesecih deležno več sonca. Posledično je takrat tudi bolj obiskano in zato ob njem še toliko bolj opozarjajo lastnike psov, da morajo biti štirinožci na povodcih. To je sicer samo po sebi umevno. Toda, če so psi dobro socializirani in v bližini ni pohodnikov ali drugih psov, jim lahko privoščite tudi malo svobode. To počne veliko obiskovalcev. Še posebno na poteh in jasah v okolici velikega parkirišča ob zgornjem jezeru. Hoje po poteh okoli jezer je vsaj za poldrugo uro. S postanki v slikovitih zalivčkih na idiličnih klopcah ali travniških oazah pa se lahko spremeni v celodnevno potepanje. Poti so večinoma senčne in zato še posebno vabljive v vročih dneh. Niso posebno zahtevne, zato so primerne tudi za najmanjše pse in seveda za družine z majhnimi otroki.
Igor Fabjan
Poti so večinoma senčne in zato še posebno vabljive v vročih dneh.
Ob zgornjem jezeru se začenja več različno zahtevnih planinskih poti. Najlažja je speljana do nekaj več kot uro hoda oddaljene koče Zacchi. Koča na italijanski strani Visoke Ponce (2274 m), ki je na višini 1380 metrov, je obdana z gozdom, v njej pa nudijo tudi prenočišča, toda vstop v sobe psom ni dovoljen. Odprta je v poletnih mesecih, na voljo pa ima tudi zimsko sobo. V koči si lahko vedno privoščite izdaten obrok – najpogosteje testenine ali polento. Do koče je speljana še makadamska cesta, ki je na voljo za oskrbovanje. Hoja po njej pa je precej manj prijetna in daljša. Koča predstavlja izhodišče za osvojitev vrhov v verigi Ponc z italijanske strani. Prek severne stene Mangarta je speljana ena najbolj zahtevnih zavarovanih poti v Julijskih Alpah, imenovana Železna pot (Via ferrata). To zapišemo le kot zanimivost; seveda ni primerna za pse, temveč le za izkušene planince.
Kako na pot?
Jezera se nahajajo dobrih pet kilometrov stran od mejnega prehoda v Ratečah. Na meji običajno ni kontrole, toda morate vseeno imeti s seboj osebne dokumente in za pse pasji potni list. Cesta k jezerom se odcepi levo v naselju Pod Klancem (Villa Alta), ki leži ob glavni cesti Rateče–Trbiž (Tarvisio).
Igor Fabjan
Za kolesarje in pohodnike je možna kakšna kilometer krajša pot – kolesarska steza D-2, ki jezeri povezuje z Mojstrano. Po prehodu meje vodi mimo nekdanje železniške postaje. Potem se nadaljuje desno ob trasi opuščene železnice, nato po levem kolovozu vse do grape, po kateri odteka voda iz jezer. Tu se stranska pot pridruži glavni asfaltirani cesti, ob razcepu pa je urejeno parkirišče. Če vas mika predvsem prvo jezero, je avto najbolje pustiti tu, saj ob jezeru ni veliko prostora. Največje parkirišče je namreč na voljo šele ob zgornjem jezeru, ki je oddaljeno dobra dva kilometra. Od spodnjega parkirišča do prvega jezera vodi nekaj sto metrov dolga pešpot. Je široka in varovana z leseno ograjo, speljana pa ob potoku, ki odteka iz jezera. Nad potjo med gozdnim podrastjem na dan priteka več slikovitih vodnih izvirov. Pot vodi do gostišča in čolnarne, kjer si lahko omislite tudi spoznavanje jezera s čolnom na vesla. Ali pa se le podate po položni poti, ki obdaja jezero.
Okrepčate se lahko v koči pod jezeri, po eno boste našli tudi ob vsakem jezeru. A v zimskih mesecih je lahko katera izmed njih zaprta. Parkirišča so (zaenkrat še) brezplačna. Vrečk za pasje iztrebke ne boste našli, zato jih prinesite s seboj! Odložiti pa jih je mogoče v velike smetnjake ob parkiriščih.
Igor Fabjan
