Slovenska obalna mesta na prvi pogled niso najbolj prijazna do psov. Vsaj tako se mi je zazdelo ob prvem preživljanju poletja v Piranu.
Vroče kamnite ulice niso najbolj udobne za pasje tačke, o kakšnem parku ali celo travniku pa lahko le sanjaš. No, tu je vsaj na prvi pogled vabljiva obala. Toda večinoma je težko dostopna in seveda v prvi vrsti namenjena kopalcem. Neuradno sicer velja, da se psi lahko zadržujejo tam, kjer to ni izrecno prepovedano. Toda v poletni gneči bo nad kosmatinci v vodi ali na plaži le redko kdo navdušen.
K sreči obrobje Pirana ponuja nekaj mirnejših kotičkov. Eden takšnih, kamor se lahko podamo tudi s psom, je med rtom Punta in cerkvenim obzidjem. Od tam se do zaliva v Fiesi nadaljuje kakšen kilometer neurejene obale. Ker je del pod cerkvenim obzidjem prehoden le ob najnižji oseki, se je običajno treba podati po poti, ki se od cerkve sv. Jurija pod klifom spusti do Fiese. Prodnati obalni pas je širok le nekaj metrov in posejan z velikimi skalami.
Več udobja nudi Fiesa, kjer se ob morju in jezeru razprostira velik travnik, nekaj visokih dreves pa nudi dobrodošlo senco.
V Piran se je mogoče vrniti tudi po cesti, ki se povzpne do mestnega pokopališča in potem mimo obzidja spusti nazaj v mesto. Pred obzidjem je urejen manjši senčen park, ki nudi primeren postanek v vročem dnevu. Podoben park z večjo travnato površino vabi le nekaj sto metrov stran, tik nad Osnovno šolo.
Do Portoroža
Prijetno sprehajalno pot v družbi psov predstavlja še obalna pešpot, ki se v senci borovcev ob parkirišču nadaljuje vse do hotelskega naselja Bernardin. Nad naseljem je tudi večja travnata površina, ki pride prav sprehajalcem psov. Sprehod je dokaj prijetno nadaljevati vse do Portoroža. Tam se je v času najvišje turistične sezone zaradi gneče obali bolje izogniti. K sreči glavno obalno cesto spremlja precej senčen drevored vse do Lucije. Tu je že mogoče naleteti na nekaj manjših parkov.
Za sprehajanje ob obali pa je najbolj primeren del med avtokampom in kanalom sv. Jerneja. V zadnjih letih so ob poti namestili klopi in več fitnes naprav za razgibavanje.
Nad Mesečev zaliv
V Strunjanu se je na sprehod s psom najlepše podati v gozd nad Mesečevim zalivom. Tam se vijejo številne razgledne poti, spust v sam zaliv pa je precej strm. Po poteh in cestah nad flišno obalo se je mogoče podati vse do Izole, kar pa pomeni že večurni podvig. Še dlje pa lahko traja hoja ob obali, ki pa je v celoti prehodna le ob oseki. Poleg tega je zaradi pomanjkanja sence bolj naporna.
Po stari železniški progi
V Izoli je sprehajalcem psov na voljo kar nekaj zelenih površin. Prijetni so sprehodi po senčnih drevoredih ob mestnih vpadnicah, pa tudi ob obali vse do Simonovega zaliva. Od lanskega leta je sprehajalcem na voljo še privlačna obala cesta, ki je med Izolo in Koprom zaprta za motorni promet. To je tudi trasa nekdanje ozkotirne železnice Parenzana, ki se nadaljuje vse do Sečoveljskih solin in še naprej na Hrvaško. Večji del v Sloveniji je asfaltiran, in tako predstavlja idealno sprehajalno in kolesarsko pot stran od prometnih poti. Njen najbolj slikoviti del je speljan med Izolo in Portorožem. V tem delu pot med drugim vodi tudi skozi dva predora.
Koprsko staro mestno jedro nima prav veliko zelenih površin, prijaznih do psov. Nekaj več parkov je na mestnem obrobju. Na Vojkovem nabrežju je urejen ograjen park za pse in zraven še posebno pasje stranišče. Najbolj primerno sprehajališče pa so uredili med ustjem Badaševice, hitro cesto in izvozom za Semedelo. Velika travnata površina je ograjena, opremljena pa je tudi s klopmi za počitek in pitnikom za vodo. Pasje sprehajališče je od starega mestnega jedra oddaljeno le kilometer. Tako je lahko dostopno peš ali s kolesom, v bližini pa je tudi parkirišče.
Igor Fabjan
