Sicer privlačno obalno mesto Piran na prvi pogled ne nudi najbolj prijaznega okolja za pse. A z malo truda je mogoče najti kar nekaj senčnih poti in celo manjših parkov.
Pred dvema letoma pa so poskrbeli tudi za ograjen prostor, namenjen razgibavanju psov. Pasje igrišče je urejeno na Pusterli dobrih sto metrov pod markantno cerkvijo sv. Jurija.
Ograjen je manjši travnik z bregom, nad katerim se dviguje nekaj večjih dreves, ki v poletnih mesecih nudijo dobrodošlo senco. Seveda je igrišče opremljeno z vrečkami in košem za pasje iztrebke, lastnikom psov pa pridejo prav lesene klopi. Najlažji dostop do igrišča iz smeri Tartinijevega trga je mimo cerkve sv. Jurija. Če ste na izpostavljenem polotoku Punta, pa se z obale pri potapljaškem središču vzpenja zavita ulica Pusterla, ki mimo igrišča vodi do prej omenjene cerkve.
Zmočimo tačke
Kopanje s psom je v Piranu lahko problematično. Načeloma je dovoljeno, kjer ni izrecno prepovedano. Toda v času turistične sezone za pse na plaži preprosto ni prostora in ne razumevanja. Morda je še najprimernejši kos peščene obale prav na Punti pod strmim klifom in cerkvenim obzidjem. K sreči je pred občasnim krušenjem kamnov obala tu zavarovana z zaščitno mrežo. Ob močni oseki se je mogoče ob obali sprehoditi vse do sosednjega zaliva v Fiesi. Morje lahko zmoči sprehajalce le pod cerkvenim obzidjem, kasneje pa se obala razširi. Pot je srednje zahtevna, saj so po pesku raztresene številne skale, ki manjšim psom lahko pri hoji povzročajo težave. Poleg tega pa območje pod prepadnim klifom občasno ogroža padajoče kamenje, še posebno po obilnejšem deževju. Veliko udobnejša je tlakovana in ograjena pot, ki je speljana nad obalo, začne pa se v bližini kamnitega obzidja na Ulici IX. korpusa. Za obe možnosti velja, da je prehod dovoljen na lastno odgovornost.
Čez griče
Do Fiese je mogoče priti tudi po cesti, ki se izpred pokopališča spusti v odmaknjeni zaliv. K sreči ni zelo prometna, poleg tega pa se na pol poti levo odcepi stranska pot, ki se spusti naravnost do travnika ob dveh jezerih. V urah, ko tod še ni veliko obiskovalcev, lahko psom privoščite malo prostega tekanja med visokimi drevesi. Plavanje v jezerih pa je prepovedano, saj so del naravnega rezervata. Iz Fiese se lahko vrnete po malo daljši, a bolj slikoviti poti. Na robu avtokampa slabo opazen kažipot usmerja k naselju Beli Križ. Sprva je videti, da kamnite stopnice vodijo le k bližjim hišam. Potem pa se izkaže, da je mimo njih speljana prav prijetno senčna pot, po kateri je mogoče v dobre četrt ure priti na preval, vrh katerega stoji raztegnjeno naselje s trgovino in gostiščem.
Nazaj ob obali
Po pločniku ob glavni cesti se lahko vrnete do izhodišča pri piranskem pokopališču. Bolj zanimivo pa bo, če prečkate cesto in se odpravite na stransko cesto Senčna pot, ki se v nekaj ovinkih spusti v Portorož. K obalni cesti se priključi pri velikih skladiščnih prostorih soli Monfort, v delu katerih občasno pripravljajo različne razstave. Od tu se je mogoče sprehoditi v smeri Portoroža ali Pirana ob obali. Vse do Pirana so dostopi v morje večinoma mogoči le po stopnicah, kar ni najbolj prikladno za štirinožce. Zato pa si lahko privoščijo še nekaj brezskrbnega tekanja po eni večjih zelenih površin na tem delu Obale, v velikem parku nad hotelskim kompleksom Bernardin. Sprehoditi se velja tudi do slikovitih ruševin cerkvice sv. Bernardina in si privoščiti razgled na Piranski zaliv z bližnje terase.
Nevsakdanji razgled na mesto
Po vrnitvi v Piran si lahko omislite še krajši vzpon do manj znanih razgledišč na Oljčni poti, ki so temu primerno bolj osamljena. Najlažje se je povzpeti po Grudnovi ulici, ki se odcepi desno med hišami na začetku Tomšičeve ulice, nedaleč stran od avtobusne postaje. Grudnova ulica je pravzaprav tlakovana pešpot, speljana po robu slikovitega klifa, ki se v nadaljevanju preimenuje v Oljčno pot. Ponaša se z lepimi razgledi na večji del pristanišča in stari del mesta; enako kot zgornji del Oljčne poti, ki je asfaltirana in namenjena prometni povezavi z delom Pirana ob pokopališču.
Igor Fabjan
