Otroci imajo ponavadi pse zelo radi – če le morejo, se približajo in pobožajo vsakega, na katerega naletijo.
Ko je otrok z nami, smo zanj odgovorni, in če se srečamo s tujim psom, moramo vedno najprej vprašati skrbnika, kakšen je njegov pes oz. ali ga otrok sme pobožati. Šele po skrbnikovi privolitvi otroku pustimo, da se mu približa. Upoštevati moramo, da pes morda ne mara otrok, ker je z njimi že imel slabe izkušnje, ali pa je bolan, poškodovan, utrujen in hoče imeti mir. Plašni psi pa popadejo preprosto iz strahu. Žal se skrbniki pogosto srečujemo z otroki, ki kar planejo na našega psa, kar je tudi za najbolj miroljubnega in psihično stabilnega štririnožca stres, ki lahko sproži obrambni refleks …
Pomembno: otrok naj nikoli ne beži pred psom, ki gre ali teče proti njemu. Če prav se otrok psa boji, mora v takšnem primeru mirno obstati, tako, da je proti psu obrnjen z bokom, roke naj ima spuščene ob telesu in psa naj ne gleda v oči. Tako stoječ otrok za psa ne bo več zanimiv, morda ga bo le ovohal in odšel naprej. Bežeči otrok pa v psu sproži lovski nagon.
Jože Vidic, dr. vet. med (izsek iz prispevka, objavljenega v reviji Moj pes)
