Veliko pasem se je zvrstilo pri naši hiši, bernci (bernski planšarski pes) pa imajo prav posebno mesto; ker so prijazni in mehki kot medvedki, če jih znaš prav vzgojiti, ker so privrženi domu in tudi zato, ker so izjemno talentirani za marsikaj, tudi za terapevtsko delo.
O bernskem planšarskem psu je bilo sicer veliko napisanega, trdnih dokazov o koreninah pasme pa ni zaslediti nikjer. Veliko ugibanj, trditev, iskanja zapiskov in podob je bilo, pa prav malo najdb, ki bi karkoli dokazovale. Bernski planšarski pes, pa ob njem druge tri švicarske planšarske pasme (veliki švicarski planšarski pes, appenzeller in entlebucher) so bili doma pri kmetih. Kvečjem k lastnikom večjih kravjih čred so sodili ti psi takrat še nedoločenih pasemskih lastnosti v času, ko se je začelo mlekarstvo in sirarstvo. Bernca so imeli za ‘siromakovega konjička’, ker je znal voziti mleko tistemu kmetu, ki ni premogel konja, ali pa je pridelal premalo mleka, da bi ga bilo vredno voziti na večjem vozu.
Zgodovina bernskega planšarskega psa je pravzaprav precej podobna zgodovinski poti našega kraševca. Za vsako rabo je bil bernski planšarski pes, a ga razen kmeta ni nihče cenil. Ko je bilo planšarske kariere v Švici z modernimi časi konec, turistične vloge pa še ni imel, je berncu grozilo, da se bo izgubil, kot se je že skoraj izgubil naš kraški ovčar, ki ga samo zagnani ljubitelji še ohranjajo kot slovenski zaklad kot del narodove zgodovine.
Da je bernski planšarski pes veliko bolj množično od kraševca zastopan po vsem svetu, je najbrž največ naredila njihova neprekosljiva zunanjost, tribarvni kožuhovinasti okras z Andrejevim križem na glavi.
So tudi bernci Veneti kot mi?
Dolgo je veljalo, da so prednike današnjega bernca v švicarske gore in doline pripeljali Rimljani, ko so prodirali v srednjo in zahodno Evropo. K Rimljanom, v tedanji antični svet, naj bi predniki vseh velikih in težkih psov prišli iz Azije. Skupni praoče naj bi bil težki pes s Tibeta, katerega potomci so danes znani kot tibetanski mastifi ali tibetanske doge.
V švicarskem okrožju Windisch zahodno od Züricha so arheologi v nekdanjem rimskem taborišču Vindonissa našli glinasto svetilko, na kateri je upodobljen dolgodlak pes, ki je na prvi pogled nadvse podoben današnjemu bernskemu planšarju. Zapis o svetilki je vsekakor posebej zanimiv in vabljiv tudi za nas, Slovence. Še posebej za zagovornike teorije o našem venetskem izvoru se zdi bistven. Kot vemo, v nemško govorečih krajih severno od naših meja Slovencem še danes rečejo Windisch. Kraju zahodno od Züricha pa naj bi rekli Windisch zato, ker naj bi tam živeli Vindi ali Veneti. Windisch v nemščini v marsikaterem slovarju še dandanes pomeni Slovenec ali slovenski – tako trditev je mogoče najti zapisano na spletnih straneh, ki zagovarjajo naš venetski izvor.
Tezo, da je svetilka iz Vindonisse dokaz o vsaj dveh tisočletjih zgodovine dolgodlakega psa iz osrednje Švice, so Švicarji zavrgli, ko so leta 1924 blizu Züricha arheologi odkrili več pasjih lobanj iz predrimskega obdobja. Lobanje so dolge od 180 do 205 milimetrov. Po prepričanju zagovornikov ekskluzivno švicarske teorije o nastanku pasme so dovolj trden dokaz, da bernčevi predniki v Švico niso prišli z rimskimi legijami, ampak so Rimljane že pričakali in pozdravili, tudi oblajali, ko so prišli v doline okrog Berna in Züricha. Psi, ki so bili tam od nekdaj, naj bi prispevali tudi k dokončnemu oblikovanju psov, ki so jih imele s seboj vojske z juga in s severa. Prispevali so tudi k nastanku rotvajlca, ki je doma malo bolj na severu, na Švabskem, kar pravzaprav ni tako zelo daleč stran.
Švicarska poznavalka in raziskovalka zgodovine bernskega planšarskega psa Margret Bärtschi je zapisala, da so lobanje edini resni dokaz, da so ti psi obstajali na švicarskem ozemlju že 4000 let pred našim štetjem. Že v prvem tisočletju pred Kristusom (od leta 1000 do 600 pred našim štetjem) so imeli na tem območju živeči psi velikost današnjega bernskega planšarja.
Ali so lobanje, ki jih je opisala Margret Bärtschi, res pravi dokaz o začetkih današnje pasme bernski planšarski pes, še ni jasno, o tej teoriji pa se postavljajo vedno nova vprašanja. Med drugim tudi to, zakaj se po tistih skrivnostnih lobanjah več tisoč let ni pojavil noben drug dokaz o nastanku in razvoju psov, ki so veliko pozneje postali bernski planšarji.
Neraziskana obdobja do 19. stoletja
Ugibajo, da je bilo na ozemlju današnje Švice v vmesnem času veliko pasjih križanj, ki so se dogajala hote in še večkrat nehote. Vojske so se podile s severa proti jugu, drugič z juga proti severu, lastniki zemlje so se menjavali, navade tudi. Ker ni šlo za pse, ki bi jih imela grajska gospoda za lov, se nikomur ni zdelo vredno podeželskih psov spremljati, jih opisovati ali upodabljati. Bili so pač tam, kakršni koli so že bili. Niso ležali grajskim gospem pri nogah, niso so jih hodili upodabljat slavni slikarji.
Šele v srednjem veku je mogoče zaslediti listine o življenju in običajih v današnji Švici. Takrat je bogatejša, bolj plodna zemlja v najlepših krajih, podobno kot drugje v Evropi tistega časa, pripadala rimskokatoliški cerkvi in aristokraciji, ki je bila povezana s cerkvijo.
Območja Schwarzenburga, Emmenthala, Berna in Burgdorfa, kjer so se pozneje pojavili bernci v bolj ali manj današnji podobi, so pretežno sodila med cerkvena posestva. V obdobju osamosvajanja od Svetega rimskega cesarstva in od Habsburžanov v 14. stoletju je cerkev izgubila prej absolutno oblast, pa tudi največja posestva.
Ljudje, ki so živeli na prej cerkvenih ozemljih, so podedovali boljšo, bolje obdelano in bogatejšo zemljo, skupaj z zemljo pa tudi pse, ki so jih imeli gospodarji na nekdaj cerkvenih posestvih. Reformacija je pozneje, v šestnajstem stoletju, sprožila dolgo in krvavo državljansko vojno, ki se je končala s pogajanji in neodvisnostjo kantonov. Evropa je priznala neodvisnost Švice od Svetega rimskega cesarstva šele sredi 17. stoletja.
Ker ni bilo več vojske, ki bi jih branila, kot je prej cerkvene gospodarje, so kmetje domnevno začeli z bolj resno selekcijo podedovanih psov, ki so jih branili pred potujočimi reveži in predvsem pred nekoč dobro plačanimi vojaki. Ti niso imeli več dela, strehe nad glavo in kruha, zato so se klatili naokrog in ropali. Prejšnji delavci na posestvih in pri čredah cerkvene in posvetne gospode so med tektonskimi spremembami postajali skrbniki, naposled tudi lastniki. Pes jim je služil za marsikaj – od čuvaja do prevoznika mleka namesto konja.
Dürrbachler se predstavi na razstavi
Pes, ki danes nosi ime bernski planšarski pes, je doživel razcvet skupaj z mlekarstvom, sirarstvom in predvsem z razdelitvijo zemlje med kmete. Takoj po največjem razcvetu pa je doživel trd padec na realna tla, industrializacija je odrinila vse. Še nekaj časa pa je moralo miniti, da se je za pse, ki so delali pri kmetih, začela zanimati mestna gospoda. Tudi švicarska kinologija se je začela z meščanstvom, podobno kot drugje po svetu in najprej v Angliji, ki je zibelka kinologije.
Pri vzgoji in šolanju ta pes ne prenese grobosti. Vse, kar z njim počnemo, bo naredil z veseljem, če ga bomo primerno motivirali in spregledali njegove napake. Velika pasma precej pozno odraste – pri dveh letih in pol – zato je ves ta čas namenjen vzgoji. Mala šola je zelo priporočljiva!
Avtohtonega prednika bernskega kmečkega psa so po začetkih industrializacije odrinili na stran. Premožnejši ljudje so se odločali za bolj stasite bernardince, ki jih je spremljala zgodba o prelazu in reševanju ljudi izpod plazov, zraven pa še podobice s sodčkom pod brado. Takih sodčkov pravi bernardinci pri menihih na Svetem Bernardu v resnici nikoli niso imeli.
Prednike berncev so v tistih časih po nekaterih podatkih tudi prevečkrat križali z novo skovano nemško pasmo leonberžan. Še zdaj znanega, vendar ne zelo razširjenega velikana so Nemci tako rekoč alkimistično ustvarili s križanji. Že takrat so se v Švici menda pojavila tudi prva križanja berncev z novofundlandci. Taka križanja so bila bolj načrtna šele po drugi svetovni vojni, ko je bilo treba pasmo še enkrat reševati pred pozabo. Berncev je bilo v času po drugi vojni vedno manj, bili so pred izginotjem. Novofundlandec je priskočil na pomoč, da so pasmo rešili izginotja.
Kdo ve, ali bi bernci sploh dočakali prvo in drugo svetovno vojno, če leta 1899 ne bi ustanovili prvega švicarskega kinološkega združenja, ki so mu dali ime Berna. Tri leta pozneje so organizirali prvo veliko razstavo, kamor so pripeljali 320 psov vseh vrst in pasem. Takrat so iz Dürrbacha, vasi v bernskem kantonu, prvič pripeljali pokazat svoje kmečke pse. Kot so zapisali v lokalnem časniku, je bil pes, imenovan dürrbachler, v svojem okrožju prav tako pomemben, kakor je bil appenzeller v kantonu Appenzell. Dve leti pozneje je gostilničar Fritz Probst razstavil že šest skrbno izbranih dürrbahlerjev.
Profesor Albert Heim je rešil švicarske pasme
V kritičnem času za pasmo, ki je takrat še ni bilo, je stopil na oder profesor Albert Heim iz züriškega inštituta za geologijo. Vzrejal je novofundlandce, bil je velik poznavalec psov. Kmečkih psov iz bernskega okrožja pa sploh ni poznal, saj v mestih takih psov ni bilo. Navdušil se je zanje in poskrbel, da so postali pasma. Še preden je spodbudil ustvarjanje pasme in izpeljal resno in strogo selekcijo, je prepričal vzreditelje, da njihovi psi ne smejo imeti topih gobcev, kar je takrat postajalo moda. Kriva so bila verjetno namerna, vendar ne zabeležena križanja.
Leta 1907 so ustanovili prvi pasemski klub. Profesor Heim je kot sodnik predstavil 22 izbranih primerkov, ki so pomenili osnovo za razvoj pasme. Še poldrugo desetletje se je potem oče švicarske kinologije trudil poenotiti bernske pse. Težave je imel zlasti z opaznimi razlikami v velikosti psov. V različnih delih Švice so si bili ti psi med seboj sicer podobni na prvi pogled, vendar so bili eni precej majhni, drugi pa ogromni.
Heimu je leta 1913 tudi uspelo prepričati vzreditelje, da so sprejeli ime bernski planšarski pes, saj kraja Dürrbach niti v Švici niso poznali. Ko se je standard ustalil, je bernski planšarski pes dokaj hitro zavzel Švico in svet. Precej dolgo je veljalo, da več velja, če sta pes in psica na zgornji meji standarda (pes: 70 cm, psica: 66 cm). Zadnje čase se Švicarji vračajo k prvotnim psom, idealna spet postaja spodnja meja (pes: 64–66 cm pes, psica: 58–60 cm).
V Sloveniji bernce poznamo že tri desetletja
Dandanes se nam morda zdi, da so naši bernski planšarji pri nas in po vsem svetu razširjeni že stoletja, pa ni tako. Iz domačih krajev so se po svetu razširili po svetu šele po drugi svetovni vojni.
V času preboja v svet bernski planšarski pes v resnici ni bil več čuvaj posestev in vlečni pes na kmečkih posestvih v hribih in dolinah nad Bernom. Z velikimi koraki so postajali družinski psi, kar so še danes. Stara kmečka dela, vožnja vozička in podobno, ob katerih so se njihovi predniki razvijali stoletja, zdaj sodijo predvsem med folklorne naloge in so pomembni za popularizacijo pasme, pa tudi turistična vaba so v tistih krajih.
V Nemčiji so sicer poznali starega, pravega kmečkega bernca že prav v prvih letih razvoja pasme, na začetku dvajsetega stoletja. Leta 1911 so imeli Nemci tudi prvo svojo vzrediteljico. Modernega, povojnega bernca, kot ga poznamo dandanes, so tudi Nemci dobili približno takrat kot v Franciji, ki je tudi bližnja soseda Švice. Bilo je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. Šele takrat se je začel preboj pasme po vsem svetu.
Pasji športi so za bernca razmeroma velik zalogaj: vse je odvisno od njegove konstitucije. Lažji in tisti nežnejše konstitucije bodo morda uspešni pri agilityju, celo pri reševalcih, vendar je dolgoročno gledano bolje, da se odločimo za manj težavne športne discipline. Če smo naklonjeni tekmovanju, potem morda pride v poštev rally obedience (RO). To je športna disciplina, kjer vodniki in psi na progi, ki jo vnaprej pripravi sodnik, opravljajo predpisane, med seboj povezane naloge. Bernci pa so se odlično izkazali kot terapevtski psi. Navsezadnje je bil prvi šolani terapevtski pes pri nas bernski planšarski pes; tudi zdaj jih deluje več v različnih društvih za terapijo s pomočjo živali.
Prve tri bernske planšarske psičke je v Slovenijo leta 1987 pripeljal vzreditelj Blaž Supej iz Maribora in s tem začel pohod te čudovite pasme pri nas. Bilo je samo tri desetletja po začetku širitve pasme v Evropo in drugam!
O berncih zna veliko povedati Mojca Sajovic, dolgoletna predsednica kluba za bernske planšarje, pogovor z njo si lahko preberete tukaj.
Piše: Tone Hočevar
