Še vedno si nismo povsem edini v mnenju, ali pes v resnici izvira iz volka oziroma ali je pes udomačena različica volka, saj evolucijski preskok le ni bil tako kratek, da se ne bi v »prehodnem obdobju« pes dovolj oddaljil od svojega prednika. Pri pasmi, ki jo predstavljamo tokrat, pa tega dvoma ni.
Češkoslovaški volčjak je nastal z neposrednim križanjem nemškega ovčarja in (karpatskega) volka. Na Češkem so želeli izboljšati delovne sposobnosti tamkajšnjih delovnih (vojaških in policijskih) nemških ovčarjev in po nekaj neuspešnih poskusih se je prvo leglo skotilo 26. maja 1958. Starša sta bila volkulja Brita in nemški ovčar Cezar.
www.akc.org
Češkoslovaški volčjak (ČSV) je zelo pameten, telesno sposoben in vzdržljiv, z dobro izraženimi nagoni, pozoren in načeloma zdrav. Do otrok se ti psi po navadi obnašajo zgledno – do njih so potrpežljivi in uvidevni. Svojo družino dojemajo kot krdelo, v katerem ima vsak svoje mesto. Pomembno je, da smo do njih dosledni in jim jasno pokažemo, kje je njihovo mesto v družini, sicer se lahko zgodi, da katerega od družinskih članov nadvladajo.
www.akc.org
www.akc.org
Do tujih ljudi so sprva zelo previdni, a ko jih sprejmejo, si jih tudi zapomnijo. Strah do ljudi je v tej pasmi dobro zakoreninjen, zato je nezaupljivost do tujcev tipična, po navadi jo izražajo z umikanjem, izogibanjem stika ter tudi laježem.
Češkoslovaški volčjak rad dominira nad drugimi psi in živalmi, vendar lahko s pravilno socializacijo ter vzgojo te težnje nadziramo. Vseeno mora biti njegov lastnik vedno korak pred psom ter dobro nadzorovati celotno situacijo.
BESEDA POZNAVALCA: Manca Kemperl, skrbnica češkoslovaškega volčjaka
Zakaj odločitev za češkoslovaškega ovčarja?
Odločili smo se na podlagi izgleda psa in ker smo si želeli psa, ki je samostojen. To smo vsekakor dobili, saj je pasma zelo samostojna, ne čaka na ukaz vodnika, ampak razmišlja samostojno in ti da vedeti, da te pravzaprav ne potrebuje. Ni mi žal, da smo se odločili za to pasmo, saj je po eni strani to zelo krasen pes, komunikacija poteka na drugem nivoju, po drugi strani pa zelo naporen, ker težko greš kam z njim. Seveda je drugače ali ima nekdo enega ali dva ali celo tri pse. Doma imamo dve psici te pasme, ki sta si popolnoma različni.
Karakter?
Karakter je zelo različen med samimi posameznimi psi. Nekaj psov je dokaj socializiranih in stabilnih, med njimi pa so lahko tudi plašnih. Nekateri jih zelo pohvalijo, a po drugi strani jih imajo na električnih ovratnicah, kar pa zopet ni tisto, kar si želimo in je odraz neznanja lastnika, ki ni kos zahtevnosti psa.
Potrebno je gledati iz volčjega stališča. V leglu se skotijo različni značaji, potem pa je odvisno od tega, kaj dobimo. Moji dve psici sta si povsem različni. Edina stvar, ki jim je vedno skupna je to, da sta v gozdu doma. Karakter je naporen, saj ima v sebi tudi težnjo po lovu in ubijanju plena, kar s seboj prinese na primer težave s sosedovimi mačkami, drugimi psi … Eden v leglu ali eden na 10 psov pa ima mogoče ovčarske lastnosti in je zelo učljiv in rad dela.
Pri ostalih pa je tako, da jim je takoj jasno, kaj je potrebno, a se bo pes vprašal “zakaj že?” Pri snemanju filmov ali reklam je psica zelo hitro ugotovila, kako bo imela mir pred režiserjem in je, če ne drugega, pa začela šepati, samo da ne bi bilo potrebno dejanja ponavljati v nedogled.
To je pasma, ki zelo razmišlja in čuva energijo, toda ko se psu zdi, da je treba, pa ima noro vztrajnost in vzdržljivost. Pravi karakter se sicer razvije šele po tretjem letu, takrat šele vidiš, kaj si v resnici uspel narediti. Do leta in pol pa je lahko pravi cukček. Tisti, ki si želijo malo več vedeti o tej pasmi, naj spremljajo pse, starejše od dveh let.
Je pes primeren tudi za družine z manjšimi otroci ali se vseeno kaže pri njem ‘stran volka’ in kako?
Stran volka se vsekakor kaže. Pes ni ravno nežen in je zelo zahteven pri vzgoji. Že pri sami igri je robusten pes in že mene vsako jutro malo uščipne zgolj iz veselja in radosti, pa čeprav nič slabega noče. Poznam družine z otroki, ki imajo takšnega psa, a pes zna biti tudi zelo zaščitniški do otrok, kar postavlja pod vprašaj igro z drugimi otroki ipd. Načeloma bi rekla, da pasma kot taka ni najbolj primerna za družine z majhnimi otroki in je vsekakor primerna za poznavalca in izkušenega odgovornega človeka, ki ve kaj dela in zakaj si je izbral takšno pasmo psa. Otrok se vsekakor s tem kužkom ne bo igral kar tako.
Kako zahtevna je vzgoja, socializacija, bivanje s to pasmo?
Socializacija je izredno pomembna. To je pes, ki te ne bo čakal cel dan v pesjaku, da boš prišel iz službe. Najbolje se razumejo z ljudmi, kateri z njimi hodijo naokrog in večino časa preživljajo skupaj. Ta pes ne bo srečen sam za ograjo, ampak potrebuje krdelo, družino, človeka, delo… Ne bo dovolj samo sprehod zjutraj in zvečer. Vsekakor mora človek spoštovati njega in potem bo on spoštoval tebe. Nikakor to ni igrača, da bi z njim delal, kar bi hotel. Težko je tudi ljudem razložiti razliko med recimo ovčarjem in volčjakom, ker dejansko je velika razlika. Pasma je super za ljudi, ki so mogoče bolj samotarji itd., a spet tvegamo, da bo takšen pes tudi zaradi načina življenja in vodnika potem še bolj nesocializiran, saj se zelo ravna po človeku. Kadar človek denimo ne mara ljudi, bo to še bolj potencirano pri psu.
Imate občutek, da se je stabilnost v pasmi tekom let vzreje izboljšala?
Niti ne. Po mojem mnenju je pasma ostala bolj ko ne takšna, kot je bila. Še vedno se volčja genetika ni izkoreninila, je pa zelo odvisno od tega, kakšnega mladiča dobiš iz legla, a osnova pasme ostaja enaka. Ni bistvenega izboljšanja v smislu večje stabilnosti karakterja pri pasmi in tega tudi zelo dobra socializacija psa ne more izkoreniniti kar tako. Genetika gre svojo pot in še tako dobra socializacja posameznega psa ne more nadomestiti ali prikriti naravnih danosti pasme.
Pogovarjala se je: Urška Krivec
