Čovčov je zelo poseben pes. Tako je veljalo od nekdaj, še iz časov, ko je bilo kitajskih psov v zahodnem svetu še zelo malo. Še dandanes jih spremlja navdih skrivnostnega.
Zgodbe o čovčovu so dolgo pripovedovale o psu, ki naj bi bil v svoji domovini resnično ”deklica za vse”. Vlečni pes, zvest in spreten lovec na visoko in nizko divjad, izjemen in oster čuvaj, bojni pes, zraven pa še vse drugo. Take trditve so širili prvi uvozniki in vzreditelji. Znano pa je, da je čovčov zgolj družabnik svojega gospodarja, vsaj od tedaj, ko ga je spoznala Evropa.
Čovčovi so danes razširjeni, a ne množično in de po vsem svetu. Pravijo, da jih ljudje, ko jih enkrat spoznajo, nikoli ne zamenjajo za drugo pasmo.
V preteklosti je pasma pogosto trpela gensko pogojene bolezni. Na seznamu so bile: displazija kolkov in komolcev, kožne bolezni, entropija, težave s kolenskimi vezmi … S selektivno vzrejo priznanih, odgovornih vzrediteljev, so te bolezni skoraj izginile. Veliko je k temu prispevalo slikanje kolčnih in komolčnih sklepov, vse pse z displazijo so izločili iz vzreje.
V Sloveniji so se prvi čovčovi pojavili konec dvajsetih let prejšnjega stoletja, potem pa bolj množično še enkrat, pol stoletja pozneje. Pri nas poznamo predvsem dolgodlake čovčove. Košati, podobni levu, so menda postali šele na zahodu, prej so bili precej bolj podobni današnjim kratkodlakih čovčovom, bolj znanim v Ameriki kot v Evropi.
Temeljne značilnost pasme čovčov so moder jezik, prav po kitajsko skrivnostne oči, izgubljene med kožnimi gubami, gosta dlaka, zelo strmo okotene, povsem ravne zadnje noge.
Vedenjska slika
”Čovčov se nikoli in nikomur ne podreja! Z drugimi psi po navadi ne prijateljuje, a je do njih obziren. Običajno ne izzive prepira, če je le mogoče, se bo takšnemu dogodku izognil. Primeren je tako za starejše ljudi, kot za družine z otroki, poglavitno je, da je pes del družine in da živi s svojimi ljudmi. Potrebuje veliko pozornosti in naklonjenosti. Ob pravilni socializaciji se razvije v izredno prijetnega, nežnega in vdanega življenjskega prijatelja. Za stvari, v katerih vidi svoj interes, je izredno učljiv. Do gostov je zadržan, nikoli pa agresiven ali popadljiv. Čovčovi so ljubitelji hladnejšega vremena in vročino zelo težko prenašajo,” pravita Tanja Kožuh in Peter Bavdek iz psarne Tanya’y Fairyland.
Povesta še, da predstavniki niso ljubitelji pohodništva in njegov telesni ustroj ni primeren za intenzivne telesne dejavnosti. Glede nege kožuha pa takole: ”Kot vsak dolgodlaki pes tudi čovčov potrebuje redno nego bujne dlake. Smiselno je, da ga skrtačimo vsaj dvakrat na teden, kopamo ga le po potrebi. V osnovi je zelo čist in če je le mogoče, se bo izognil mokroti in umazaniji.”
Celoten članek o pasmi čovčov, avtorja Toneta Hočevarja, je bil objavljen v reviji Moj pes
