Kangal (Anatolski pastirski pes, Karabaš, Akbaš) predstavlja nacionalno bogastvo Turčije. Ta samozavesten, samostojen in zvest pes s prirojenim občutkom za ljudi in živali je bil vzrejen za zaščito drobnice pred medvedi, volkovi in šakali.
Kot delovnega psa pa ga uporabljata tudi turška vojska in policija. Kangal je primeren celo za delo lavinskega psa, saj gre za izjemno zdravo in odporno pasmo, ki je navajena življenja v ekstremnih vremenskih razmerah – tako mrazu kot v vročini. Kangala nam je predstavil Krištof Cuderman iz psarne Giant from Turkey.
Točen začetek pasme, kot jo poznamo danes, je težko natančno določiti, vsekakor pa gre za pasmo z zelo dolgo in pestro zgodovino. Prvotno je bila pasma v okviru FCI poznana pod imenom anatolski ovčar, od leta 2018 naprej pa pod imenom kangal. Tega boste prepoznali po svetlem bež kožuhu s temno masko in zavitem repu. Njegov izraziti videz naj bi se razvil zaradi tipa ovac, ki jih je ta pasma psov varovala v Turčiji, in posledične selektivne vzreje psov. Gre za ovce pasme akkaraman, ki jih prav tako krasi izrazita črna maska. Kangal se je tako s svojim videzom brez težav pomešal med domačo čredo. V rodni Turčiji imajo predstavniki te pasme pogosto kupirana ušesa, kar jih ščiti pred poškodbami in morebitno usodnimi okužbami, ki so lahko posledica boja z zvermi. Sicer pa je bilo v zadnjih letih zaradi delovne uspešnosti precej kangalov izvoženih tudi v Afriko, kjer črede koz in ovac varujejo pred gepardi, levi in drugimi velikimi mačkami. S svojim delom namreč kangali neizmerno pripomorejo k boljšim odnosom med kmeti in velikimi plenilci, s čimer pomagajo ohranjati ogrožene vrste velikih mačk.
Osebni arhiv Krištofa Cudermana
Junak knjig Karla Maya
A ta samozavestni čuvaj in odličen delovni pastirski pes je lahko tudi čudovit družinski pes. Kot hišni ljubljenček bo najbolj zadovoljen z življenjem v velikem ograjenem vrtu s primerno zaščito pred vremenskimi vplivi v pesjaku ali hiši. Je nezahteven in samostojen pes, ki mu energije za pohode in različne športe (ali delo) nikoli ne zmanjka, a se bo z enakim veseljem za celo popoldne zleknil v svoj priljubljen kotiček in si privoščil dolg spanec. V Sloveniji so kangali še vedno zelo redki, čeprav vseeno bolj razširjeni kot v letih, ko so prišli k Cudermanovim. »Po dolgoletni vzreji dobermanov so se moji starši pred dvema desetletjema odločali za pasmo, ki bi bila primerna za življenje zunaj hiše. Oče je v mladosti bral knjige Karla Maya. V eni od njih je pisatelj omenil velikega psa iz Turčije, ki ga je predstavil kot izjemnega čuvaja in zvestega spremljevalca, kar je pri mojem očetu spodbudilo veliko zanimanje. Pasmo smo v živo spoznali na evropski pasji razstavi v Stuttgartu. Kangali so nas popolnoma prevzeli in odločitev je bila sprejeta. S starši smo leta 1999 iz Francije pripeljali dve psički, ki sta predstavljali začetek naše vzreje,« pravi sogovornik iz psarne Giant from Turkey. Preden sta psički prispeli v Slovenijo, je bil v naši državi registriran zgolj en predstavnik te pasme. »Danes lahko v Sloveniji vidimo pse, ki izgledajo kot kangali, vendar gre največkrat za pse brez rodovnika, vprašljivega porekla. Tudi v evropskem merilu kangali spadajo med manj razširjene pasme, ki pa jih vseeno lahko najdemo v praktično vseh državah,« pove Krištof Cuderman.
Osebni arhiv Krištofa Cudermana
Prvo leto vzgoje za tesen odnos za vse življenje
Na vprašanje, kaj mu je pri tej pasmi najbolj všeč, odgovarja, da so v družini v prvi vrsti iskali psa, ki bo primeren za življenje zunaj. »Kangal je za to popoln, saj prenese zelo visoke in tudi zelo nizke temperature. Najbolj nam je všeč, da je kangal lahko odličen čuvaj in hkrati družinski pes. Ima prirojen občutek za ljudi in živali, svojemu lastniku je zelo zvest,« poudarja sogovornik. Dodaja, da je pasma ob dosledni vzgoji lahko primerna tudi za začetnika, vsekakor pa bi v tem primeru predlagal psičko, saj so manjše in lažje vodljive. »Pasma je zelo prilagodljiva in se bo glede aktivnosti prilagodila vašemu življenjskemu slogu,« je prepričan Krištof Cuderman. Sočasno priznava, da so kangali zaradi svoje samostojne narave nekoliko zahtevnejši za šolanje kot nekatere druge pasme. »Posebno pozornost je treba nameniti dobremu treningu odpoklica, ki po naših izkušnjah lastnikom povzroča največ težav. Izredno pomembno je tudi, da psa v prvem letu njegovega življenja izpostavite čim več različnim izkušnjam – različnim krajem, prostorom, psom, živalim, otrokom … Če boste v prvem letu vzgoji namenili dovolj časa, boste s kangalom razvili tesen odnos za vse življenje,« opozarja.
Ne potrebujejo pretirane količine gibanja
Kangali ne potrebujejo pretirane količine gibanja, en dolg sprehod na dan je popolnoma dovolj. Najbolj zadovoljni so, ko lahko, spuščeni s povodca, samostojno raziskujejo naravo in s tekom sprostijo odvečno energijo. »Če živite izjemno aktivno življenje, se vam bo pes brez težav prilagodil in vas z veseljem spremljal pri vseh športnih aktivnostih. Sicer pa so bolj kot za kinološke športe kangali primerni kot delovni psi – pastirji, čuvaji ali reševalni psi,« pravi vzreditelj. Pasma velja za zelo zdravo in ni posebej podvržena nobeni bolezni. Povprečna življenjska doba pasme se giblje približno 12 let. Ker gre za veliko pasmo, je pri izbiri mladička pomembno, da preverite, ali imata oba starša negativne teste za znake kolčne displazije. Tudi nega je po navedbah Cudermana popolnoma nezahtevna. »Redno česanje je potrebno le dvakrat letno, ko odvržejo podlanko. Kopanje nekajkrat letno popolnoma zadostuje. Sicer pa je njihova dlaka ravna, srednje dolga in nezahtevna, saj odbija umazanijo in nima močnega pasjega vonja. Posebno pozornost velja nameniti kakovostni prehrani psa in negi zob. Za ohranjanje zdravega zobovja psu redno ponudite telečjo kost, z grizenjem katere bo lahko očistil svoje zobe,« svetuje.
Katja Željan
