Da so ‘kavalirji’ pri nas in tudi drugje v Evropi zadnja leta tako priljubljeni, ne preseneča: poleg ljubkega videza in ljubeče duše lastniki te pasme prisegajo še na njihovo vdanost, nežnost, družabnost, zaupljivost in inteligentnost. Ta majhen, proporcionalno lepo grajen pes s svilnato dlako je obenem nadvse primeren za prvega psa, družine z otroki in starejše ljudi.
Pasma je nastala že v 13. stoletju v Angliji. Ti majhni hišni psi, ki zrastejo od 30 do 35 centimetrov in tehtajo med 5 in 8 kilogrami, so dobili ime po kralju Karlu II., saj so bili njegovi stalni spremljevalci. Kavalirje kralja Karla so v zgodovini upodabljali tudi številni slikarji: če pozorno pogledate portrete evropskih kraljevih družin iz 16. in 17. stoletja, boste na to pasmo največkrat naleteli skupaj z večjimi skupinami otrok ali pa v damskih naročjih.
‘Odtis kraljevega palca’ in mahajoč rep
V kinologiji so priznane štiri barvne kombinacije kavalirjev kralja Karla, in sicer: tricolour – dlaka je bele barve z dobro vidnimi črnimi in manjšimi rjavimi lisami, na glavi in prsih pa ima široko belo črto; ruby – v tem primeru je pes enobarven, kostanjevo-rdeče barve z belo liso na prsih; bleinheim – gre za kombinacijo bele in rjave barve ter black&tan – tu boste našli črne barve z rjavimi prameni na gobcu, nogah, prsih, notranji strani ušes in pod repom, včasih tudi z majhnima belima pikama nad očesoma.
V 19. stoletju je takšne pse rdeče rjave barve vzrejal grof Marlborouški na svojem domu, v Blenheimski palači. Kmalu so postali najbolj priljubljeni psi evropskih dvornih dam. Zelo znana je zgodba o Sari Marlborouški, ki ji je, kadar je bil njen mož na vojnih pohodih, družbo delala psička. Kadar je njeno lastnico zelo skrbelo za moža, je imela navado, da je psički, ki ji je sedela v naročju, pritiskala svoj palec v vrh njene glave. Legenda pravi, da so imeli vsi mladički omenjene psice na glavi rjavo piko, ki jo danes imenujemo ‘odtis kraljevega palca’ in je zelo priljubljena in zaželena pri psih blenheim barve.
Kadar je njeno lastnico zelo skrbelo za moža, je imela navado, da je psički, ki ji je sedela v naročju, pritiskala svoj palec v vrh njene glave.
Sicer pa je k prepoznavnim znakom te pasme treba dodati še velike, okrogle in temne oči, visoko nastavljena povešena ušesa, rahlo zaobljeno glavo z nežnim in nadvse prikupnim izrazom, temen smrček, nadvse mehko dlako in elegantno, aristokratsko podobo.
Prijeten prijatelj, ki je vedno dobre volje
Številni lastniki teh psov pasmo opisujejo kot nadvse prijetnega in prilagodljivega prijatelja, ki je vedno dobre volje. Kavalirji niso skoraj nikoli nervozni in agresivni ter zelo uživajo v družbi majhnih otrok in drugih hišnih ljubljencev, kar je za majhne pasme psov prava redkost. Kljub svoji majhnosti in nežnemu videzu veljajo za izredno pogumne in radožive. So prilagodljivi, potrpežljivi, zelo inteligentni in tudi vodljivi.
Po naravi je ta pes vedno pripravljen ustreči lastniku, zaradi česar ga je izredno lahko šolati, če poznamo osnovne karakteristike pasme. Dobro se odziva na vaje poslušnosti ter ima močno razvita vid in voh, zato ga nekateri uporabljajo tudi kot pomočnika pri lovu na prostem in v različnih kinoloških športih. Je radoveden, zelo rad vohlja in raziskuje svojo okolico. Kot zanimivost velja omeniti, da so kavalirji včasih kot mačke. Radi posedajo po razglednih mestih, se sami očistijo, nekateri celo ulovijo metulje ali ptiče v nizkem letu. O vsem tem priča njegova daljna preteklost, ko so ga uporabljali še kot lovskega psa.
Kavalirji niso skoraj nikoli nervozni in agresivni ter zelo uživajo v družbi majhnih otrok in drugih hišnih ljubljencev, kar je za majhne pasme psov prava redkost.
Nega in prehrana
Nega kavalirjev ni zahtevna, treba pa je poskrbeti za redno česanje, da se ne naredijo vozli. Že česanje trikrat na teden zadostuje, da preprečimo najhujše, medtem ko vsakodnevno česanje zmanjša možnost, da bi odmrla dlaka odpadala po stanovanju. Če se odločite za vsakodnevno česanje, vam bo to opravilo vzelo največ dve minuti. Za kopanje vzreditelji priporočajo kakovostne šampone, saj lahko v nasprotnem primeru hitro pride do reakcije na koži oziroma suhe dlake. Pozorno je treba spremljati tudi ušesa, saj so močno odlakana in se zaradi tega bolj slabo zračijo. Posledično lahko pride do vnetja.
Dedne hibe in bolezni
Povprečna življenjska doba kavalirjev je od 9 do 14 let. Najbolj pogosti bolezni, ki pestita to pasmo psov, sta okvara mitralne zaklopke in siringomielija. Obe bolezni veljata kot progresivni, kar pomeni, da se s časom napredujeta. Diagnozo »okvara mitralne zaklopke« postavi veterinar kardiolog s poslušanjem in ultrazvokom srca, kjer lahko natančno pregleda zaklopke in oceni morebitno puščanje. Ko bolezen napreduje, veterinar kardiolog prepiše terapijo, ki pa bolezni ne pozdravi, ampak le lajša simptome. Zadnje študije kažejo, da uvajanje terapije pred pojavom prvih vidnih znakov lahko pomakne začetek bolezni za dve do tri leta.
Najbolj pogosti bolezni, ki pestita to pasmo psov, sta okvara mitralne zaklopke in siringomielija.
Druga bolezen je Mihorkova siringomielija. Gre za povečan pritisk v hrbtenjači v centralnem kanalu, ki povzroči nastanek votlinic (siringov), kjer se nabira tekočina, ki pritiska na živce. Prvi simptomi se pri približno polovici kavalirjev opazijo v prvem letu starosti, pri ostalih pa do četrtega leta starosti. Najbolj pomemben kliničen znak je bolečina, lahko se pojavijo tudi vedenjske motnje. Po postavitvi diagnoze kuža celo življenje prejema terapijo. Z redkimi izjemami bolezen ni smrtna, zahteva pa stalno spremljanje kliničnih znakov in prilagajanje terapije.
Odnos do družine in okolice
Ti psi so zelo radi v družbi ljudi in živali ter so vedno veseli, kar tudi pokažejo. Kavalirji so idealni psi za otroke, kljub vsemu pa morajo otroci vedeti, kakšen je pravilen odnos do živali. Pasma se dobro razume tudi z drugimi živalmi, le paziti je treba, da ga njegova zaupljiva narava ne pripelje do kakšnega nesporazuma z drugim agresivnim psom, saj potem utegne postati boječ. Prijazni so tudi to tujcev in se jim želijo prikupiti enako kot članom družine, a vseeno njihov prihod najavijo z lajanjem. Ti psi živijo zato, da bi jih imeli ljudje okoli sebe radi in da bi se jim čim bolj prikupili. Zelo so nesrečni, če morajo dalj časa ostati sami.
Ker ima pasma kar nekaj bolezni, previdno pri nakupu
Če se odločate za nakup tega simpatičnega in prijetnega psa, velja še posebej opozoriti, da ima pasma kar nekaj bolezni, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Najbolj pogosti sta okvara mitralne zaklopke in siringomielija. Zaradi obeh omenjenih bolezni mednarodno veljavna priporočila vzreje odsvetujejo prvo paritev kavalirjev pred starostjo dveh let in pol. Priporoča se tudi letni pregled pri kardiologu.
avtorica: Katja Željan