Mali italijanski hrt – zvedav in živahen, a tudi nadvse čustven pes je predstavnik ene najstarejših pasem hrtov.
Mali italijanski hrt (il piccolo levriero italiano) velja za najmanjšega med hrti, a je hkrati tudi ena najstarejših pasem hrtov, ki naj bi obstajala že pred šest tisoč leti. Od davnih časov boste njegovo podobo uzrli na portretih s slavnimi ljudmi, saj naj bi bil prav ta pes spremljevalec egipčanskih faraonov, rimskih cesarjev in evropskih vladarjev – Friderika Velikega, Katarine Velike in kraljice Viktorije. Pri nas je pasma še vedno relativno redka, spoznavali pa smo jo s pomočjo Mojce Svetličič iz psarne Desert Queen, kjer so doslej vzgojili že 21 legel.
Kot pravi sogovornica, je točen izvor pasme dokaj težko določiti, saj obstajajo različne teorije o izvoru malega italijanskega hrta. Med njimi je možna tudi ta, da pasma izvira iz daljnega Egipta. Najverjetneje so mali italijanski hrti v Evropo prišli s feničansko civilizacijo, zatem pa so se močno razširili po vsej južni Evropi. Zaradi razširjenosti po italijanskem polotoku in tamkajšnji priljubljenosti so pasmo poimenovali mali italijanski hrt. »Sama sem pasmo prvič zasledila v knjigi, kjer me je graciozna eleganca teh psov popolnoma očarala. Začela sem jih iskati na razstavah in se o njihovem značaju pozanimala pri različnih vzrediteljih. Več informacij, kot sem imela, in več predstavnikov, kot sem spoznala, bolj sem vedela, da mi je pasma pisana na kožo. Želela sem psičko, ki bi bila primerna za razstavljanje oziroma nadaljnjo vzrejo, torej psičko zelo dobre vzreje, ki pa ti jo redko kdo proda, če te ne pozna. Obrnila sem se na največjega vzreditelja te pasme v Italiji, ki se je po večletnem dopisovanju in pogovorih odločil, da mi proda odraslo psičko z odličnim rodovnikom, ki je seveda idealna za začetek vzreje. S Tuscio sva hitro postali nerazdružljivi, moja ljubezen do pasme pa brezmejna. Takrat je tudi padla odločitev, da ne bomo ostali le pri enemu Italijančku,« pripoveduje Mojca Svetličič.
S sončnimi žarki se selijo po stanovanju
Čez leta se ji je pridružilo več predstavnikov teh psov, nekateri rojeni v psarni Desert Queen, nekateri iz tujine. Do zdaj so imeli 21 legel te pasme, tudi že tretjo generacijo, torej pravnučke prve psičke Tuscie. »Zanimanje za pasmo tudi pri nas narašča, v tujini je že dlje časa bolje poznana. Kot vzrediteljica upam, da vzreja ne bo nikoli postala komercialno usmerjena in da bodo tudi ostali vzreditelji, tako kot jaz, pazili, da ohranimo pasmo tipično in zdravo,« poudarja. In kakšen pes je pravzaprav mali italijanski hrt? »Zelo obožuje toploto. V sončnih dneh se rad nastavlja sončnim žarkom in se skupaj z njimi seli po stanovanju. Rad ima mehka ležišča, dvignjena od tal. Je tudi pravi ekspert v pokrivanju z odejicami in v rinjenju pod toplo in mehko prešito odejo. Najlepše pa je seveda zaspati v varnem naročju svojega lastnika, ki te po možnosti med tem še nežno ljubkuje. Z višjih mest tudi rad opazuje okolico in tako ni redko, da spleza na robove sedežnih garnitur ali miz in od tam opazuje dogajanje v soseščini ali bližnje ptičke,« pravi. Nasprotje toplim sončnim žarkom so mraz, dež in veter, nad čimer mali italijanski hrt ni navdušen. Zanj je značilno, da ga v takem vremenu težje spravimo ven. V hladnejšem obdobju leta ga je treba obleči, saj je na njegovem telesu zelo malo maščobe in dlake, ki bi ga grela in ščitila pred neugodnimi vremenskimi razmerami.
Primeren le za nežne otroke
Kot dodaja vzrediteljica, je mali italijanski hrt izredno navezan in vdan svojemu lastniku, ki ga želi spremljati prav povsod. Brez težav se naveže na več družinskih članov, a je primeren le za nežne otroke, saj se zelo glasnim in grobim otrokom raje umakne. »Do tujcev je nekoliko zadržan, ko pa človeka sprejme, mu z veseljem deli poljubčke. Odlično se razume tudi z drugimi živalmi, na primer z mačkami, najraje pa imajo poleg lastnika še družbo drugega hrta. Je izredno čustven pes in dobro zaznava čustveno razpoloženje svojega lastnika. Kadar je ta žalosten, se na vse pretege trudi nasmejati ga s svojimi vragolijami in potolažiti,« opaža Svetličičeva. Sicer pa je mali italijanski hrt po njenih besedah tudi izredno zvedav in svoj smrček vtakne prav povsod. »Zunaj je zelo aktiven in v lepem vremenu zelo rad prosto teka. V njem je še vedno nekaj lovskega nagona, vendar načeloma ne odtava za tujimi vonjavami, saj preveč ljubi udobje in varno zavetje svojega doma. V primerjavi z drugimi manjšimi pasmami potrebuje več vsakodnevnega gibanja. V dobri kondiciji zmore dolge napore. Sama svoje pse peljem ven večkrat na dan in od tega je vsaj en sprehod dolg in aktiven. Ob lepem vremenu smo zunaj tudi več ur, kjer mi po norem tekanju in lovljenju med seboj delajo družbo pri opravilih okrog hiše,« pravi.
Živijo celo do 18 let
Mojca Svetličič vsakemu novemu lastniku priporoča obisk male šole, da se mladiček dobro socializira. Če ga v tem obdobju preveč izolira, lahko namreč postane boječ do drugih psov in ljudi. Mali italijanski hrt je sicer zelo učljiv in primeren za različne kinološke discipline. »Psi naše vzreje so odlični terapevtski psi, uspešni pa so tudi na področjih šolanja, agilityja, rally obediencea, dog danca ter coursinga, racinga in razstavljanja. Mora pa njihovo šolanje potekati izključno na podlagi pozitivne motivacije, saj grobosti ne prenašajo,« opozarja. Nega pasme je po njenih besedah nezahtevna, saj imajo ti psi le eno plast dlake in so brez vonja. Zahtevajo le občasno kopanje in redno krajšanje krempljev, nadvse priporočljivo pa je tudi redno umivanje zob, da preprečimo nastajanje zobnega kamna in vnetja dlesni. Tako se boste izognili tudi prehitri izgubi zob, saj je življenjska doba pasme celo do 18 let, kar pomeni, da bo zobe mali italijanski hrt še dolgo potreboval. Potrebna je tudi previdnost v obdobju njihovega odraščanja, da ne pride do poškodb, saj so ti psi kot mladiči izredno živahni in poskočni. Na splošno je mali italijanski hrt izredno zdrava in odporna pasma, kar dokazuje tudi njegova dolga življenjska doba. V nekaterih primerih se pri tej pasmi srečamo z barvno alopecijo dlake, zdravstvenimi težavami z zobmi ter občutljivostjo na cepiva in anestetike. Preventivno odgovorni vzreditelji pred parjenjem pregledujejo tudi oči, pogačice in srce.
Nikakor ni primeren za zunanje bivanje
»Mali italijanski hrt zaradi svoje konstitucije in značaja nikakor ni primeren za bivanje zunaj, ampak izključno za stanovanje ali hišo. Je prilagodljiv, rad leži doma na toplem in ljubi rekreacijo na prostem. Vsekakor ni primeren za ljudi, ki se jim zdi oblačenje psov v mrzlih zimskih dneh smešno, za vse tiste, ki z njim niso pripravljeni deliti postelje ali vsaj kavča. Primeren ni za vse tiste, ki bi jih pes, ki potrebuje veliko pozornosti, poljubčkov in crkljanja, dušil, prav tako kot tudi ni primeren za tiste, ki ne marajo, da bi jim njihov pes v navalu navdušenja skakal v naročje. Naj si ga ne omislijo ljudje, ki bi radi psa, ki jih bo brezpogojno ubogal, ljudje, ki uporabljajo fizično silo, in ljudje, ki se ob deževnem jutru niso pripravljeni pregovarjati, ali bodo s psom šli na sprehod ali ne,« še svetuje sogovornica.
Katja Željan
