Novoškotski prinašalec je najmanjši od šestih pasem prinašalcev in hkrati edina kanadska pasma prinašalcev.
Ljubitelji in vzreditelji po vsem svetu so mu nadeli vzdevek toller. In čeprav priljubljenost pasme narašča, še vedno veliko ljudi misli, da gre za manjšega zlatega prinašalca. »Kar seveda ni res, saj se tako genetsko kot tudi značajsko in po energiji od te pasme razlikuje,« poudarja vzrediteljica Barbara Horvat, ki nam je predstavila tollerja.
Super pes, če ima aktivnega lastnika
Kot priznava sogovornica, se je za pasmo odločila po priporočilu inštruktorice v pasji šoli glede značaja, ravno pravšnje energije za delo in karakteristik psa spremljevalca. »O pasmi bi lahko govorila le o superlativih, če je seveda lastnik s psom aktiven. Tollerji so nežni in energični, željni sodelovanja z lastnikom, hkrati pa sposobni tudi reševanja miselnih oziroma delovnih težav brez pomoči lastnika. So ravno prav veliki, torej ne majhni in ne veliki, če govorimo o psu za aktivnejše življenje in delo,« meni vzrediteljica, ki je svojo prvo tollerko domov pripeljala leta 2009 s Hrvaške. Dodaja, da so bili tollerji vzrejeni za delo s človekom oziroma pomoč človeku. »To pomeni, da morajo živeti s človekom (in ne nekje pozabljeni v boksu ali na verigi), ki jih bo dovolj miselno zaposlil, sicer se bodo sami. Kar pa je v večini primerov nezaželeno«. Po besedah Horvatove ni treba vsak dan vlagati ure in ure v učenje psa. Zadostuje, da učenju namenimo 15 kakovostnih minut na dan in da vsak dan počnemo kaj drugega, kaj novega, kaj težjega, bolj zanimivega. »Pri nobenem psu ni tako pomembna dolžina sprehoda kot kakovost sprehoda. To je pomembno tudi takrat, ko je pes že izšolan spremljevalec, ko je odrasel in z veliko izkušnjami, da se njegova potreba po delu zadovolji. Za družine, ki iščejo le pse spremljevalce, priporočam pasme, ki so bile vzrejene le za delo psa spremljevalca, pa še s temi psi se da marsikaj delati in to zelo dobro. Lovske in ostale delovne pasme pa bi morale imeti aktivne lastnike z domišljijo po novih doživetjih in aktivnostih skupaj s psom in prilagojenih psu,« je prepričana sogovornica.
Četudi so mokri, ne smrdijo
Po navedbah Barbare Horvat je pri tollerjih pristop pri socializaciji drugačen kot pri labradorcih, zlatih in gladkodlakih prinašalcih. Na tujce jih navajamo s pomočjo drugačnih vaj, saj so do njih zadržani. Tudi pri otrocih je potreben nadzor, sploh pri majhnih, manj predvidljivih, glasnih, nerodnih in preveč poskočnih. Do drugih živali so ti psi nekonfliktni, jih je pa treba naučiti, da se za mačkami ne teče oziroma jih je treba imeti pod nadzorom. »Sicer lahko s tollerji počnemo prav vse pasje aktivnosti, le da v nekaterih ne bodo mogli blesteti zaradi svoje majhnosti. V mislih imam bikejoring in ostale hitre vlečne športe, kjer imajo prednost veliki, elegantni psi. Prav tako je njihova majhnost ovira pri delu z gibalno oviranimi in slabovidnimi osebami. Vse ostalo pa lahko počne na najvišji tekmovalni ravni,« še izpostavlja sogovornica. Nega psov te pasme po njenih besedah ni zahtevna, saj imajo delovno dlako. Prav tako nimajo vonja in po kopanju ne smrdijo, če seveda ni smrdela voda, v kateri so bili. Treba jim je le urejati dlako za ušesi, saj bi se znala vozlati. Sterilizirani/kastrirani psi dobijo še dodatno dlako, ki pa je nefunkcionalna in jo je mogoče enostavno odstraniti.
Piše: Katja Željan
Foto: Osebni arhiv Barbare Horvat
