Afričani so od nekdaj imeli svoje pse, tako kot Evropejci in Azijci. Prilagojeni so bili tamkajšnji naravi, tamkajšnjim ljudem in njihovim navadam.
Na jugu afriške celine, v krajih, kamor turist ne zaide, je v oddaljenem grmičastem svetu še dandanes mogoče najti pse, ki imajo na hrbtu greben, dolgo črto iz dlak, ki so obrnjene v nasprotno smer. Eni so veliki in močni, drugi majhni in zanikrni, eni pisani, drugi rjavi ali rumeni. Niso pasemski psi, pač pa predniki ali daljni sorodniki pasme, ki ji kinološki svet pravi rodezijski grebenar.
Rodezijski grebenar, ki so ga v resnici v sedanjo pasmo izoblikovali Angleži, je edina priznana pasma psov z juga Afrike. O njej smo povprašali Ino Rogošić Blagojević in Tomislava Trninića iz psarne Ayaba Kennel.
Zakaj rodezijski grebenar?
Je pes, v katerega se človek zaljubi na prvi pogled. Pri tem ne gre zgolj za njegov zunanji videz, ampak predvsem za njegov značaj. Je pes, ki se mu moramo posvetiti z vsem srcem, kar nam vrača s svojo globoko vdanostjo in navezanostjo. V šali pravijo, da nimamo grebenarja mi, ampak on nas.
Odlike in slabosti pasme?
Rodezijski grebenar vzbuja pozornosti zaradi svoje lepote, fizične moči in svojega posebnega značaja. Ima precej razvit lovski nagon, ki ga lahko s primerno vzgojo brez večjih težav nadziramo – precej lažje kot pri drugih goničih. Za pasmo je značilna izrazita kombinacija inteligence, ostrega čutila za vid in sluh ter nenavadne hitrosti tega razmeroma velikega psa. Njegovo gibanje je elegantno z vtisom neizčrpne moči, hkrati pa je njegov ritmični tek podoben lahkotnemu gibanju mačke ali elegantnemu teku konja. Ohranil je lastnosti goniča, hkrati pa je čudovit človekov spremljevalec in zaščitnik vseh drugih družinskih članov. Zaradi svoje velikosti in moči, ter dejstva, da živi z ljudmi kot član družine, mora imeti stabilno nrav z visoko stopnjo samonadzora, kar je v precejšnji meri odvisno od njegovega skrbnika.
Pravilno vzgojen grebenar bo na sprehodu druge pse le pogledal, ne bo jih izzival, če je le mogoče, se bo sporom izognil, nikoli ne bo napadel prvi. Ne laja brez potrebe, oglasi se le, da opozori na nevarnost. Večino dneva preživi iztegnjen na pragu, še raje v kakšnem fotelju, pripravljen, da bo ukrepal, če bo treba. Do otrok kaže različno stopnjo strpnosti, od ravnodušnosti do velike ljubezni. Rad sodeluje s svojim človekom, a ne prenese prisile in grobega ravnanja. Ob pravilnem ravnanju se zelo hitro uči. Z njim moramo delati dosledno, sicer kaj hitro najde naše šibke točke in dela po svoje. To počne zelo prikrito in premeteno.
Vodljivost in učljivost?
Običajno ga uvrščajo med zahtevnejše pasme. Res je, da moramo k šolanju pristopiti malce drugače kot pri drugih pasmah. Če nečesa ne bo hotel narediti, ga k temu ne bomo mogli prisiliti ne s hrano, ne s kakšno drugo obliko ”podkupovanja”. Je zelo vztrajen in z grobostjo pri njem ne bomo dosegli pokorščine. Marsikdaj pa je dovolj že sprememba intonacije glasu, da bo naredil želeno. Pri delu bomo najuspešnejši, če bo učenje dojemal kot neke vrste igro.
Za kakšne ljudi je primeren?
V njegovi naravi je, da zelo rad poležava na svojem prostoru in porabi le toliko energije, kot je zares nujno. Tudi na razstavah je lahko otopel in se dolgočasi, zelo rad pa živahno teka v naravi. Primeren je za ljudi, ki bodo z njim pripravljeni oditi vsak dan na poldrugo uro dolg sprehod in še na dva krajša sprehoda. Njegov skrbnik mora biti psihično trden in stabilen. Ni pes, ki bi lahko živel v pesjaku, na vrtu ali kjerkoli stran od svojih ljudi. Svojega človeka potrebuje kot zrak, hrano in vodo. Upoštevati moramo tudi, da ima kratko dlako brez podlanke in zato slabo prenaša mraz.
Pasji športi?
Grebenar je razmeroma vsestranski pes – spremljevalec, družabnik, zaščitnik in čuvaj. Uporabljajo ga tudi v policiji. V Kanadi ga uporabljajo kot vodiča slepih. Razmeroma uspešen je v agilityju, obedienceu, nekateri med njimi so tudi odlični sledarski psi. Sicer pa so njegove športne sposobnosti odvisne od individualnih lastnosti posameznega psa in seveda njegovega lastnika.
Negovanje?
Je pes, ki nima neprijetnega vonja, celo takrat ne, ko je njegova dlaka mokra. Dlako si neguje podobno kot mačka – z lizanjem kožuha. Sicer pa je dovolj, da njegovo dlako redno češemo z gumijasto krtačo. Če ni kakšnega posebnega razloga, ne potrebuje kopanja.
Morebitne hibe in bolezni?
Ena od prirojenih hib je tako imenovani dermoidni sinus. Gre za hibo, ki je značilna za to pasmo. Hiba nastane med razvojem zarodka, odkrijemo pa jo lahko takoj po rojstvu. Obstaja več tipov bolezni, hibo pa lahko odpravi veterinar z razmeroma preprostim kirurškim posegom. To ponavadi opravi že vzreditelj. Kot vse pasme z globokim prsnim košem je tudi grebenar nagnjen k zasuku želodca. V zadnjem času vzrejne živali testirajo na degenerativno mielopatijo (obolenje hrbtenjače) in na hemofilijo.
