Te velike in močne pse preprostega videza in s fiziologijo, ki ji ustreza dolgotrajnejši hitri tek ter zadrževanje divjih živali in domače živine, menda nikoli niso vzgajali zaradi videza.
To so bili namreč od nekdaj delovni kmečki psi, ki imajo naravnost izjemno sposobnost okrevanja, tudi ko so poškodovani ali bolni. Poleg tega veljajo za zelo ubogljive pse, saj se gospodarju uklonijo in podredijo, do družine in ljudi, ki jih poznajo, pa so nadvse ljubeči. So zelo zanesljivi, stabilni in zelo malo lajajo, med molosi pa so ena redkih pasem, ki se ne slini in ne smrči.
Po načinu hoje ga primerjajo s panterjem
Španskega alana med hojo velikokrat primerjajo s panterjem: oboji imajo navado držati glavo nizko, rahlo in počasi jo nagibajo na vsako stran, zaradi česar njihova močna pleča še bolj opazimo. Obenem lahko ta pasma psov dlje časa ohrani stanoviten, eleganten in okreten tek. Pri galopiranju so hitri, telo v celoti raztegnejo in skrčijo pri vsakem koraku, oviram pa se izmikajo z neverjetno spretnostjo, zaradi česar dajejo videz, kot da se nikoli ne utrudijo. Barva dlake pri tej pasmi psov, kjer samci v višino dosegajo med 58 in 63 centimetri, samice pa med 55 in 60 centimetri, sicer vključuje rumeno in volčjo sivo, rumenkastorjavo in rdečo (v svetlih ali temnih odtenkih), in sicer z ali brez tigrastih vzorcev (lise) in/ali črno masko. Pri črni in rumenorjavi barvi so tigrasti vzorci vedno prisotni, medtem ko so beli vzorci lahko prisotni le na gobcu, vratu in prsnem košu, spodnjem delu nog, trebuhu in na konici repa; bela barva nikoli ne prevlada. Zanimivo je, da kratka dlaka španskega alana nima vonja in je na dotik kot pliš, zaradi česar nega tega psa resnično ni zahtevna. Odrasel pes sicer tehta med 35 in 40 kilogrami, njegova življenjska doba znaša tudi 14 let in več.
V Sloveniji le enajst predstavnikov te pasme
V naši državi imamo po podatkih vzrediteljice Urške Kladnik iz Brezove Rebri pri Dvoru trenutno le enajst predstavnikov te zelo stare pasme. »S pasmo sem se srečala leta 2011 na konjskem sejmu na Poljskem. Ko sem prišla domov, sem premetala cele kupe knjig in internetnih strani, a sem o tej pasmi našla izjemno malo informacij in še te so bile napisane v španskem jeziku. Po letu dni sem navezala stik z rejcem španskih alanov in se po večurnih pogovorih z njim odločila za nakup svoje prve psice. Po dobrem letu me je obvestil, da je paril eno od svojih psic, od katere lahko pričakujem svojo prvo psičko. Ta se je skotila 9. septembra 2013, rejec pa mi jo je priporočil glede na značaj in na moj stil življenja. Zaupala sem njegovi presoji in priznati moram, da je imel prav,« priznava Urška Kladnik. Novembra 2013 je v njeno življenje tako vstopila psička z imenom Vengo Irana Zattara.
»Od takrat z vsakim dnevom spoznavam čudovite lastnosti te pasme. Januarja 2014 sem se dogovorila še za nakup samca iz Španije, ki sem ga dobila pri zelo znanem rejcu Carlosu del Villarju, in tako je naš moški potomec te pasme z imenom Baracus de Villar del Monte priletel z letalom iz Madrida v Slovenijo,« dodaja sogovornica. Po opravljenih vseh testih, vzrejnih pregledih in registraciji psarne, so 13. marca 2016 dobili prvo leglo teh psov na slovenskih tleh, in sicer dve psički in tri samce. »Zelo vesela sem, da je vseh pet našlo lastnike v Sloveniji,« poudarja Urška Kladnik. V lanskem septembru so dobili še leglo štirih samcev, kar z drugimi besedami pomeni, da imamo v naši državi trenutno tri psice in osem samcev španskega alana.
Obožujejo delo in veliko svobode
»Ta pasma je bila ljubezen na prvi pogled in kot ugotavljam tudi pravilna odločitev. Pes ima samo dobre lastnosti: je izredno ubogljiv, hitro učljiv, prijazen do ljudi in vseh drugih živali. Obenem je resnično zelo potrpežljiv do otrok, ki jim je zvesti spremljevalec na vsakem koraku in se do njih velikokrat obnaša kot varuška,« pravi Urška Kladnik. Po njenem mnenju je ta pasma primerna za vsakogar, tudi za začetnike. »To so delovni psi, ki obožujejo delo in veliko svobode. Lastniki se morajo zavedati, da ta pes potrebuje veliko gibanja in da ima zelo rad človeško družbo, predvsem otroke. Španskega alana bi priporočila aktivnim ljudem, ki se radi gibajo v naravi, ljudem na kmetiji pa so ti psi pri zganjanju goveda nepogrešljivi. Prav tako bi to pasmo psov priporočila družinam z otroki, saj lahko v tem psu najdejo resničnega zaveznika in brezpogojno ljubezen z veliko mero potrpežljivosti«.
Kladnikova opozarja, da je pri socializaciji te pasme treba paziti na to, da ima ob sebi dovolj človeške družbe. »Poleg tega mu je treba jasno pokazati, kje so njegove meje, saj lahko v nasprotnem primeru postane dominanten celo do ljudi, čeprav naj bi se to zgodilo le redko,« izpostavlja.
Španski alano je po njenih besedah primeren za veliko kinoloških športov, saj je zelo učljiv in dober slednik. Ker je izredno hiter in okreten, pa ga bi bilo mogoče uporabiti tudi v agilityju in obrambi. »To so psi, ki za vsako ceno izpolnijo ukaz lastnika in pri tem ignorirajo tudi bolečino. Sicer pa pasma ni podvržena nobeni bolezni in dedni hibi. Tudi ko zbolijo, zelo hitro ozdravijo. Moj pes je pojedel strup za polže, po katerem večina psov pogine, a je ob pomoči veterinarja že isti dan zvečer veselo tekal okoli hiše,« zadovoljno pove lastnica, ki novo leglo te redke pasme – še največ njenih predstavnikov zasledimo v Španiji, okrog 600 – načrtuje spomladi leta 2020.
Katja Željan