Tibetanski mastif velja za najredkejšo priznano tibetansko pasmo tako v svetu kot tudi pri nas. V nekaterih državah je ta pasma izjemno cenjena, nekakšen statusni simbol in kot taka velja za eno najdražjih na svetu.
Sistematična vzreja na stari celini, vključno s Slovenijo, se je začela šele pred nekaj desetletji.
V Evropo za darila vladarjem
Umirjen, samozavesten in ljubezniv pasji tovariš, ki bo z vami sodeloval, nikoli pa brezpogojno ubogal, je doma na pašnih predelih Tibeta, Nepala, indijskega Kašmirja in delno tudi Afganistana. Tibetanci pse te pasme imenujejo do-khyi, kar pomeni priklenjeni pes. Za to pasmo so tipična mogočna glava, izrazita griva in čez hrbet zavihan, bogato odlakan rep. Pri vzreji so namreč želeli dobiti predvsem velike, močne pse z močnim čutom za varovanje, tudi trgovskih karavan. Posamezne primerke pasme so že v času Marca Pola pripeljali celo v Evropo, predvsem v Veliko Britanijo, za darila vladarjem.
Tibetanci kot vlečni psi
Hkrati s širitvijo pasme so ljubitelji in vzreditelji začeli spoznavati tudi nove možnosti uporabe oziroma dejavnosti, za katere so ti psi primerni. Tibetanski mastifi tako v Švici sodelujejo na tekmah dvovpreg z vozički, na Aljaski pa se merijo kot vlečni psi – seveda v obeh primerih ne gre za hitrost, pač pa za zmožnost vleke težjih tovorov in seveda vodljivost teh psov.
Čudovit družabnik in izrazit nočni čuvaj
Tibetanski mastif ni tako živahen kot ostale tibetanske pasme, tudi ni tako učljiv kot, na primer, tibetanski terier. Je pa zato ta umirjeni in samozavestni pes naravnost čudovit družabnik, ob katerem se bo lastnik vedno počutil popolnoma varno. Pa ne zato, ker bi bil tako zelo hud, pač pa že njegov videz vzbuja neko spoštovanje in še tako miren tibetanski mastif ima v sebi tudi nagon po čuvanju svoje imovine, svojega krdela in seveda svojih ljudi. Urša Šinkovec iz Psarne Bučnovaške pove, da je do-khyi zelo neodvisen pes, a to seveda ne pomeni, da ga ne bi mogli obvladati. Pri šolanju je potrebnega nekaj več potrpljenja, saj poslanstvo do-khyija ni izpolnjevanje ukazov, kar je treba vzeti v zakup, ko se odločamo za to pasmo, a šolanja kljub temu ne smemo opustiti.
Nega
Nega pasme ni zahtevna. Dovolj je, da psa temeljito počešete in skrtačite enkrat tedensko, kar vam bo morda vzelo 15 minut. Nekateri psi so nekoliko bolj odlakani in morda je z njimi malce več dela, sploh z dlako za ušesi in z grivo, vendar tudi pri bolj odlakanem psu zadostuje, da smo nekoliko bolj temeljiti pri razčesavanju. Tibetanski mastif skorajda nima vonja in ga praktično ni treba kopati oziroma ga kopamo le po potrebi.
Dedne hibe in bolezni
Kot pri vseh velikih pasmah je tudi pri tibetanskih mastifih treba poskrbeti za slikanje kolkov, priporočljivo je še slikanje komolcev in pregled oči zaradi morebitnih očesnih bolezni. Na splošno so tibetanski mastifi izredno zdravi psi in praktično nimajo težav. Živijo med 10 in 16 leti, kar je visoka starost za tako veliko pasmo. Ti psi so namreč še zelo prvobitni in so zelo zdrava pasma.
Tibetanski mastifi so prijatelji otrok
So res veliki prijatelji otrok, naravnost obožujejo jih, seveda ob primerni socializaciji. Zato je treba že mladičke navajati nanje ter jih primerno spoznavati z manjšimi in večjimi otroki. Tibetanski mastifi so povsem združljivi z mačkami in tudi vsemi drugimi živalmi. Seveda se najbolje obnese zgodnje spoznavanje, da kasneje težav ni.
Za psa 1,5 milijona dolarjev?
Tibetanski mastifi psi so še posebej cenjeni na Kitajskem, kjer se lastniki z njimi ponašajo kot s statusnimi simboli. Cene za pse z odličnimi rodovniki se gibljejo okrog 100.000 evrov, leta 2012 pa je eden od uglednih poslovnežev na severu Kitajske za svojega štirinožca menda odštel kar 1,5 milijona dolarjev. Tibetanske mastife je imel že legendarni mongolski bojevnik in vladar Džingiskan, oboževali pa so jih tudi vladarji iz dinastije Ming.
