Weimarski ptičar (weimaranec)

Weimarski ptičar ali weimaranec je zaradi svoje značilne barve dlake, aristokratskega gibanja, elegantne zunanjosti in neobičajnih barvnih odtenkov oči med psi zagotovo nekaj posebnega.

Velja za najstarejšega nemškega ptičarja, ime pa je dobil po vojvodi Karlu Avgustu Weimaranskem, saj so na Weimarskem dvoru te čudovite pse imeli že v prvi tretjini 19. stoletja. A če je bil weimaranec nekoč pes izbrancev in izrazito lovski pes, postaja danes čedalje bolj priljubljen hišni ljubljenec in družinski član.

Weimaranec je brez najmanjšega dvoma nadvse vpadljiv pes. Ne le posebna eleganca in prefinjenost, ki ju izžareva celo v gibanju, tudi njegova nenavadna obarvanost dlake in oči sta v pasjem svetu nekaj izjemnega in edinstvenega. Po obliki je weimaranec srednje velik, močan, mišičast in skladno grajen pes. Standardi Mednarodne kinološke zveze določajo, da morajo imeti samci v višino med 59 in 70 centimetri (idealno je med 62 in 67 centimetri), težki pa naj bi bili med 30 do 40 kilogramov, medtem ko so samice visoke med 57 in 65 centimetri (idealno 59 do 63 centimetrov) in težke od 25 do 35 kilogramov.

Barva dlake se lahko pojavlja v vseh odtenkih sive, od srebrno sive do mišje sive, največkrat pa je gladka in tanka. Kot zanimivost naj povemo, da poznamo tako kratkodlake kot dolgodlake weimarance: dlaka dolgodlakih je srednje dolga in svilnata, predvsem pa jo zasledimo občutno redkeje kot pri kratkodlakih predstavnikih pasme. Vendar pa se v enem leglu lahko skotijo tako kratkodlaki kot dolgodlaki weimaranci, kar je odvisno od t. i. recesivnega gena, ki določa daljšo dlako. Obstaja tudi modra (temnejša) barva dlake, ki pa po standardu uradno ni priznana. Prav tako je po standardu dovoljeno le manjše belo znamenje na prsih.

Poleg barve dlake pri mladičih izstopajo še nebesno modre oči, ki se v fazi odraščanja spremenijo v sive, modro sive in celo jantarjeve barve. Rep je lahko kupiran, lahko pa ostane prvotne dolžine, kar je pravzaprav odvisno od države, v kateri kupujemo psa. V Sloveniji se repi še vedno kupirajp, oboje pa ima svoje pozitivne in tudi negativne lastnosti, zato so mnenja glede tega še vedno zelo različna.

Odnos naj temelji na spoštovanju

Po naravi je weimaranec prijazen, ljubeč, inteligenten in živahen pes z veselim in včasih tudi malce nagajivim značajem. Potrebuje veliko dnevne aktivnosti, saj ima ogromno energije, zato mu zgolj umirjeni dnevni sprehodi ne bodo zadostovali. Potrebuje namreč živahno, energično obliko gibanja, predvsem veliko teka. Poleg fizične aktivnosti preko celega dneva je še kako pomembna tudi mentalna stimulacija. Rad se igra z žogo, raziskuje, hodi v hribe in na lov. Če vsem omenjenim potrebam ne boste zadostili, lahko weimaranec postane razgrajaški. Zato velja za primerno izbiro za fizično aktivne ljudi in športnike. Weimaranec je na splošno dober družabnik, pogumen je in zvest, hkrati pa tudi izjemno inteligenten. Rad ugaja svojemu lastniku, ki mu bo vdano služil tudi kot čuvaj. Ker rad laja, je treba ta nagon zgodaj obvladati in psa naučiti, kdaj je tako vedenje primerno in kdaj ni zaželeno. Weimaranec se sicer hitro priuči novih ukazov, lastnik pa mora z njim vzpostaviti odnos, ki temelji na spoštovanju. Sicer bo weimaranec hitro postal trmast, samosvoj in neposlušen. Pred šolanjem vedno poskrbimo, da porabi odvečno energijo, saj se bo tako lažje osredotočil. Pri šolanju je treba biti odločen, a nežen in potrpežljiv, pa bo weimaranec vzor pridnega pasjega učenca. Sicer pa tipični predstavnik te pasme potrebuje pozornost in občutek vključenosti v družino, saj ne mara samote. Priporočljivo je, da ga ne puščate samega dlje časa. Ima namreč občutljiv značaj, zato potrebuje umirjenega, nežnega, predvsem pa izkušenega lastnika.

Včasih oponaša – lastnika!

Ta družabni in ljubeči pes je, kot smo že omenili, nadvse rad ob svoji družini. Prav tako želi biti vključen v vse družinske aktivnosti. Vedno si želijo tudi fizičnega stika z lastnikom, zato bo pogosto slonel v njegovem naročju ali se mu celo ulegel na noge. Sicer pa je weimaranec znan tudi po svojem ‘človeškem’ obnašanju, saj pogosto opazuje dejanja svojega lastnika in ga poskuša celo oponašati! Si lahko predstavljate? Ta pes, ki zaradi svoje energičnosti ni najbolj primeren za manjša stanovanja, je naravnost popoln družabnik za malo večje otroke, saj se bo z njimi z veseljem igral in tekal ure in ure. Popolno je, če ima na voljo ograjeno dvorišče za tekanje. A ne puščajte ga zunaj v pesjaku, saj slabo prenaša nizke, pa tudi visoke temperature. Kožuh namreč weimarancu ne daje zadostne zaščite za življenje zunaj. In za konec: če boste weimaranca vsakodnevno dovolj zaposliti tako fizično kot mentalno, obenem pa ga vključili v družinsko življenje in aktivnosti, boste dobili prilagodljivega in vdanega družinskega člana, ki bi za nas naredil prav vse.

Nega in prehrana

Tako pri kratkodlakih kot pri dolgodlakih weimarancih dlaka odpada zmerno. Dovolj je tedensko krtačenje, da odstranimo odmrlo dlako. Kopamo jih le po potrebi in ne prepogosto. Redno tudi čistimo ušesa, zobe in krajšamo kremplje, kadar je to potrebno. Kot pravi naša sogovornica, poznavalka pasme in vzrediteljica Mojca Poklečki, so weimaranci dejansko brez vonja in skoraj ne puščajo dlake, zaradi česar so tudi primerni za bivanje v stanovanju (bivanje zunaj ni priporočljivo), kar je velik plus za sobivanje z alergiki na pse.

Dedne hibe in bolezni

Gre za zdravo pasmo, ki pa je podvržena nekaterim pogostim boleznim. Ker je weimaranec pes z globokimi prsmi, je nagnjen k torziji (zasuku) želodca, zato je treba še posebno paziti, da poje več manjših obrokov hrane čez dan, da se po hrani ne giba intenzivno in da ima po možnosti hrano na višjem nivoju od tal. Poleg tega so kot veliki psi podvrženi displaziji kolkov, a ta zaradi obveznega slikanja kolkov pred vzrejnim pregledom na srečo upada. Povprečna življenjska doba weimaranca se po besedah Mojce Poklečki giblje med 11 in 14 let.

Odnos do družine in okolice

»Vsekakor je to pasma, ki je namenjena v prvi vrsti za lov, kar pa seveda ne pomeni, da bo pes lovil kar vse povprek, če ni v lovski uporabi. Vendar pa je v to treba vložiti veliko truda in šolanja,« priznava Mojca Poklečki. Po njenih besedah weimaranci z drugimi domačimi živalmi nimajo težav, zato so vsekakor zelo primerni za sobivanje z njimi. Ravno tako se odlično razumejo z otroki. Seveda sta za vse to potrebni dobra socializacija in navajanje na vse vrste sobivanja. Ker je weimaranec izjemno navezan na svojo družino, s katero živi, lahko ob neprimerni vzgoji mnogokrat pride do ločitvene tesnobe.

Piše: Katja Željan