Velika ljubiteljica psov, zlasti pasme chow chow, ki jo tudi vzreja, in izjemna poznavalka tako slovenske kot tudi svetovne kinologije, poleg tega pa nadarjena umetnica … Vse to je Gordana Zupanc, za prijatelje Goga. Oseba, ki naredi vtis. Vedno urejena, odločna, brez dlake na jeziku.
»Naš prvi pes je bil mešanček, podoben tibetanskemu terierju. Imeli smo tudi mačke, ptice … Pri hiši je bila vedno kakšna žival, da smo z njo ‘gor rasli’«, se svojega otroštva spominja Goga. »V letih 1956 do 1958 se namreč o rodovniških psih ni govorilo. Pozneje so bili vsi moji psi rodovniški. Pravi naslov do takih psov pa je KZS.«
Prvo srečanje s chow chowom
Ob prvem srečanju s chow chowom,ki so ji pozneje tako prirasli k srcu, v otroških letih ni vedela, da je to pes, deloval ji je kot lev. “Prvi chow chow, ki sem ga kupila, psička, ni bil primeren ne za vzrejo ne za hišnega ljubljenčka. Menim, da mi je vzreditelj iz Slovenije, edini, čigar naslov so mi lahko dali na kinološki zvezi, podtaknil hudo bolno psičko. Ker se vzreditelj ni odzval, je psičko imela pri sebi več kot pol leta in jo potem nekomu podarila.” Pozneje so pse kupovali na Češkem, Norveškem, v Belgiji, Italiji in Rusiji.
Enajst legel in 62 mladičev psarne Tin Pan Alley
Psarno Tin Pan Alley je registrirala 1997., prvo leglo je dalo štiri mladiče, potem pa so vzrejo nadaljevali z enajstimi legli, v katerih so vzredili kar 62 mladičkov, med njimi številne razstavno zelo uspešne!
Psi kot navdih v slikarstvu in keramiki
Vzreja chow-chowov ni Gogina edina ljubezen. Je namreč tudi zelo nadarjena umetnica. Pot jo je peljala od slikarstva h keramiki, vso vašo umetnost pa navdihujejo psi, poleg chow chowov tudi druge pasme. »Rišem ali ustvarjam keramiko takrat, ko imam navdih. Drugače ne gre, moraš biti povsem pri stvari,« pravi. Tekmovala je na ex temporih, kamor se lahko vsak prijavlja., težje je za keramiko. Njeno delo je tudi naslovnica knjige o chow chowih, Chow Chow Champions 1987 – 2001 avtorice Jan Linzy. »Uspeh me je spodbudil, da sem leto pozneje pripravila predstavitev svojih risb v Amsterdamu. Leta 2011 sem za kanadski klub chow chowov narisala logotip, ki ga uporabljajo še danes, na kar sem prav tako ponosna,« pove.
»Tisti, ki nima dobre vzreje, tudi z vzrejnim dovoljenjem ne bo odkril Amerike!«
Brez dlake na jeziku Goga komentira tudi napovedano obdavčitev vzreje psov: »Proti vzrejnemu dovoljenju nimam nič, če pa ga ne bi imeli, bi imeli vsi manj problemov in bi bili psi lažje sledljivi. V 25-ih letih sem imela več kot 58 mladičev, ne vem, zakaj naj državi plačam davek. Vedno se moramo držati pravilnikov KZS. Ne vem, zakaj ne plačamo davka kar KZS in naj ga potem ona odvaja. Ni prav, da plačamo davek vsi, saj imamo nekateri eno leglo na leto, ni nujno vsako, drugi ima več psic in bo paril tri po vrsti, pa mu ne moreš prepovedati. Mislim, da ne bi naredili nobene škode, če vzrejnih pregledov ne bi imeli, kajti tisti, ki nimajo dovolj dobre vzreje, tudi z vzrejnim dovoljenjem ne bodo odkrili Amerike.«
Nevoščljivost je naša največja nevarnost
Sogovornica ob koncu izpostavi prislovično slovensko nevoščljivost, ki je, kot pravi, naš največji sovražnik. »Žal ne najdemo skupnega jezika glede vzreje. Pes je za vse življenje, ni za rojstni dan ali kak drug praznik, potrebuje vzgojo, socializacijo in veterinarja, tudi če je zdrav. Pes ne more biti gospodar, ti moraš biti gospodar.«
