Mačka je bila kmalu za tem s strani zgrožene priče dogodka, še živa odpeljana na veterino, kjer je ponoči podlegla poškodbam.
S takojšnjo prijavo na policijo in veterinarsko inšpekcijo smo dosegli, da se je truplo mačke po nekaj dneh vendarle poslalo na obdukcijo, čeprav so se pristojne uradne osebe temu sprva zelo močno upirale. Da smo to dosegli, smo morali biti zelo vztrajni in odločni, sploh ko mi je policaj izolske postaje jasno povedal, da se s kar neko brezvezno mačko ne bo nihče ukvarjal in da si na njihovi policijski postaji ne bodo delali stroškov z obdukcijo.
Na moje intenzivno vztrajanje je bila potem obdukcija odrejena iz strani veterinarske inšpekcije.
Vsebina poročila obdukcije nam ni točno znana, po besedah veterinarskega inšpektorja Marka Bekeša, ki obravnava ta primer, pa sklepamo, da poškodbe, ki so mački povzročili otroci, verjetno niso bile usodne. Kar pa seveda ne pomeni, da se to kljub temu ne definira kot hudo mučenje živali.
Policija osumljencev menda ni obiskala in ni opravila nobenega razgovora, razen z eno pričo na dan dogodka, ko so bili poklicani iz strani koprske veterine. Policistom sem sama povedala, da imam dokaze, in rečeno mi je bilo, da se bodo odzvali – kar so se mi torej zlagali.
V večini primerov dokazov mučenja ni
Na živalovarstvenem področju sem aktivna že dolga leta, vseskozi dobro sodelujem z večimi nevladnimi organizacijami in veterinarskimi klinikami po vsej Sloveniji. Iz prakse lahko povem, da v večini primerov mučenja živali ne vemo, kdo je storilec in posledično nihče za to ne odgovarja. V primerih, ko vemo, kdo je storilec, pa pogosto nimamo dokazov in spet se ne zgodi nič.
Zelo redki so pa takšni primeri, kot je ta z izolsko mačko, kjer ne samo, da vemo, točno kdo je storilec, ampak imamo za to tudi trdne obremenilne dokaze in priče. Tukaj potem nastopijo uradni pristojni organi, ki morajo opraviti svoje delo in raziskati zadevo tako, da le ta dobi sodni epilog.
V tem primeru sem olajšala delo uradnim osebam in takoj že sama raziskala celotno zadevo do potankosti, zbrala vse dokaze in jih ‘servirala na pladnju’ vsem uradnim osebam, se pogovorila s pričami dogodka in poskrbela da je bilo truplo poslano na obdukcijo, brez da izgine, kot se je zgodilo leto prej v primeru, ko je moški v Kopru vlekel psičko z motorjem. Tam je tožilstvo s svojo malomarnostjo poskrbelo, da se trupla ni zaščitilo za obdukcijo, zato posledično storilec ni nikoli odgovarjal.
V primeru izolske mačke sem ravno zaradi tega v istem dnevu kar trikrat poklicala na koprsko veterino in zahtevala, da se truplo mačke primerno zavaruje do obdukcije, da ne bi slučajno izginil glavni dokaz.
Takšna aroganca in malomarnost iz strani uradnih oseb je nesprejemljiva!
Javnost zahteva, da ta primer izolske mačke dobi epilog, da storilci kazensko odgovarjajo za dokazano mučenje živali in da pristojni organi začnejo korektno izvajati zakone, ne pa da se ravno oni sprenevedajo in ovirajo cel postopek!
Mi odnehali ne bomo, smo glas nemočnih živali, ki si zaslužijo pravico. Izolska mačka je zaradi brutalnega izživljanja mrtva, mi bomo pa vztrajali na poti do pravice, da njena smrt ne bo zaman!
