Z Nino Mitrič in Avšo se srečamo v zelenem okolju parka na Kodeljevem. Avša že s prvim stikom pokaže, da ima rada ljudi, deluje umirjeno in prijazno. Prav tako Nina – terapevtski par namreč potrebuje dve trdni osebnosti. Poslanstvo opravljata že več kot deset let, Nina pa je tudi strokovna vodja Zavoda PET – zavod za posredovanje s pomočjo psov.
Našli sta se leta 2007 v Zavetišču za zapuščene živali Ljubljana. Kako se začne vajina zgodba?
Res je. Leta 2007 sem bila v zavetišču Ljubljana na Gmajnicah oskrbnica. Tam sem nekega dne zagledala Avšo in takoj se mi je zdela posebna. V karanteni, kjer so običajno psi pod stresom, ni bila nič plašna, nasprotno – bila je razigrana, vesela, da ima posteljo in odejico. Takoj mi je prirasla k srcu in kmalu sva postali nerazdružljivi. Vedno sem sicer govorila, da bom vzela starega ali poškodovanega psa, ki ga nihče drug ne mara. A sem sčasoma ugotovila, da četudi vzamem iz zavetišča enega takšnega, bo za njim vedno prišel naslednji. Želela sem si spremeniti miselnost ljudi, izobraževati, da do zapuščenih živali ne bi več prihajalo. In za to sem potrebovala mladega psa.
Z Avšo sedaj opravljava to poslanstvo že več kot deset let.
Na področju posredovanja s pomočjo psov ste orali ledino; sta eden prvih terapevtskih parov pri nas. Kakšni so bili začetki?
Če smo bile včasih ‘ene zmešane babe, ki hodimo s psi po bolnišnicah’, smo danes terapevtski pari zelo dobrodošli. Glede samega dela smo takrat, ko smo te stvari gledali samo po televiziji, res orali ledino, postavljali smo pravila in standarde in se sproti učili – na slabih in na dobrih izkušnjah. Ko je kinologinja prepoznala Avšo kot zelo primerno za delo terapevtskega psa, sva kar takoj začeli delati. Avša je bila še mlad pes, čemur danes nasprotujemo. To je tako, kot da bi otroka poslal na fakulteto.
Pes mora biti dozorel in stabilen; pri nas lahko začne pripravništvo opravljati pri enem letu. Da dobi licenco, pa mora biti star najmanj dve leti.
V nasprotnem primeru se lahko psu povzroči travme, saj se pri delu srečuješ z najrazličnejšimi situacijami. Ko greš na primer skozi dom za starejše, lahko prileti tudi kakšna plastenka ali copata in pes mora biti dovolj stabilen, da ga to ne spravi s tira in da takšne situacije prenese umirjeno.
Kakšen pes je primeren za terapevtsko delo?
V prvi vrsti tak, ki išče stik z ljudmi. Tak, ki se rad boža in crklja, ki ima rad dotike. Avša obožuje ljudi, sploh otroke. Pes mora biti stabilen, toleranten, potrpežljiv in pomembno je, da se razume z drugimi živalmi. Vse to se preverja na testiranjih, skozi katera gredo potencialni terapevtski pari. Testiranje opravlja kinologinja s svojimi pomočniki za različne situacije, na primer, kako se pes obnaša ob otroku, ob starostniku, ob hojici, stojici, berglah. Pa kako se odzove v določenih zrežiranih situacijah, ko denimo bergla pade na tla … Pozorni smo tudi na odnos vodnik-pes, v smislu, kako vodnik svojemu psu pomaga skozi stresno situacijo, v kateri se na teh testiranjih znajde.
Kaj pa druga polovica terapevtskega para; kakšen mora biti vodnik?
Vodnik mora imeti dobro razvit socialni čut. Tudi z vodniki opravimo razgovor. Vedno poudarimo, da gre za prostovoljstvo, ampak z dolžnostmi. Termini so dogovorjeni in četudi je delo prostovoljno, se je treba držati delovnega urnika. To je služba poleg službe. Mnogi mislijo, da gre pri tem delu samo za crkljanje. V resnici delo obsega ogromno priprave. Pred uro pripravim program, kaj bomo počeli in pripravim Avšo na posredovanje.
Po uri pa je treba psa (in sebe) znati sprostiti, saj gremo velikokrat skozi zelo težke zgodbe.
Izvajate različne programe. Kaj vse spada v vaše delo?
Izvajamo terapijo s pomočjo psa, aktivnost s pomočjo psa, izobraževanje s pomočjo psa, licenčni R.E.A.D. program, ki smo ga poimenovali ‘Berem za Pet’ in še en program ‘Poslušam za Pet’. Pri terapiji je vedno prisotna strokovna oseba, ki uporablja psa za dosego ciljev, ki si jih je zastavil. To je lahko učitelj, delovni terapevt, fizioterapevt, psihiater in se izvaja kontinuirano. Konkreten primer je delo na Soči, kjer na različnih oddelkih delovne terapevtke uporabijo psa za izvedbo različnih vaj. Pri tem programu je zelo pomembno, da strokovna oseba osmisli srečanje in beleži rezultate, vodnik pa le vodi psa. Na drugi strani gre pri aktivnostih za spontane obiske, kjer ni zraven strokovne osebe. To je na primer delo na Pediatrični kliniki, kjer otroci psa češejo, se z njim igrajo. Gre za to, da tem otrokom prinesemo nekaj zunanjega sveta, da vsaj za ta čas pozabijo, da so v bolnišnici, da jih razveselimo. Pri programu ‘R.E.A.D’ pa gre za to, da otroci berejo kužku – lahko gre za enkratne dogodke v knjižnici kot aktivnost ali pa v šoli, kjer strokovna oseba izbere otroke in se izvaja terapija s pomočjo psa celo šolsko leto.
Kje delata vidve z Avšo?
Že vsa ta leta obiskujeva otroke na nevrološkem oddelku Pediatrične klinike, pa po različnih šolah in vrtcih. Najraje delava z otroki. Avša bo sicer letos dopolnila 12 let in počasi bo nehala delati, mislim, da si zasluži upokojitev.
Kako vaše delo sprejemajo in priznavajo strokovnjaki?
Na Pediatrični kliniki so nas od prvega dne zelo lepo sprejeli. Včasih nas kar sami pokličejo za pomoč pri kakšnem primeru. En fantek na primer ni in ni hotel iti na dializo, pa so nas prišle sestre (midve z Avšo sva bili na drugem oddelku) prositi, če bi še mi poskusili. In se je fantek dejansko pomiril. Priznavajo nas fizioterapevti in delovni terapevti, ker si s psom lahko zelo pomagajo pri delu. Pes ne more neke bolezni ozdraviti, lahko pa pripomore k okrevanju. Kuža je velik motivator, to je bistvo terapevtskih psov. Tudi učitelji priznavajo, koliko lahko pes pomaga pri učenju, da na koncu učenec kar pozabi, da se uči in računa. S psom je vse lažje.
Praviš, da se je nabralo mnogo lepih zgodb. Katera ti je najbolj ostala v spominu?
Trenutkov, ki ti vzamejo sapo, je veliko. Ne bom govorila o čudežih, saj terapevtski psi ne delajo čudežev in niso zdravniki. Vsekakor pa pomagajo. Ne bom pozabila enajstletnega fantka s Pediatrične klinike, ki so mu psihosomatsko odpovedale noge. Tako ga je bilo strah, da bo v šoli vprašan neki predmet, da enostavno ni čutil nog. Prišel je na invalidskem vozičku in se z Avšo celo uro igral. Ko sem na koncu rekla, da morava iti, in če naju bo pospremil, je vstal z vozička in shodil. Oče, babica in sestre, ki so bili zraven, so začeli jokati. Avša ga je tako zamotila in sprostila, da je pozabil na svoje težave.
Spomnim se tudi deklice po kapi, ki je imela prizadeto celo levo stran telesa. Ko sem ji vprašala, ali bo počesala Avšo, je po krtači segla z levo roko.
Druga punčka je imela nekajurni epileptični napad, bila je tako izmučena, da je samo ležala pri mamici v naročju. Oddelčna učiteljica me je prosila, če se z Avšo lahko oglasiva še v sobi pri tej punčki. V nekaj minutah, ko je bila v stiku s psom, se je deklica popolnoma sprostila, božala Avšo in čebljala.
Kakšne pa imata izkušnje iz posredovanja v šolah in vrtcih?
Odziv se zelo lepo vidi pri hiperaktivnih otrocih. Učiteljice so velikokrat presenečene, ko prvič vidijo kakšnega otroka, da je deset minut pri miru. Psu res uspe otroke pomiriti, ko denimo poslušajo njegov srček, ga božajo in se učijo pravilnega pristopa. Rezultati posredovanja s pomočjo psov se vidijo tudi pri otrocih z dodatno strokovno pomočjo, kjer učitelj preko psa pripravi različne vaje. Še ena lepa zgodba je z osnovne šole, kjer smo imeli deklico, ki je bila tako čustveno zaprta, da tudi svoje mame ni objela, nič ni govorila, zelo slabo je brala. Z Avšo sva imeli s to deklico celo leto socialne veščine in deklica je postala drug otrok.
Nekega dne je rekla, da bo kar ona brala in je začela izgovarjati sičnike in šumnike, ki jih prej ni.
Začela je kazati čustva, objemati Avšo. S profesorico sva se samo spogledali, ona je imela solzne oči. Tudi programi, kjer otrok bere kužku, so zelo uspešni. Pes je res idealni slušatelj. Imela sem deklico iz Albanije in dečka iz Bosne. Že tako jima je šla slovenščina težko, kaj šele branje. Izbrana sta bila za ta program, celo leto smo skupaj brali – jaz, Avša in otrok – učiteljica pa je beležila napredek. Ustvarili smo intimno vzdušje, sedeli na odeji in otrok je bral kužku. Napredek je bil neverjeten. Mama deklice je rekla, da ni mogla verjeti, ko je deklica sredi risanke vzela knjigo in šla v sobo brat, da bo Avši lahko lepše prebrala zgodbo.
Veliko lepih zgodb, pa tudi težkih situacij. Kako ti vse to filtriraš, da te čustveno ne izčrpa?
Včasih je tudi meni težko. Trudim se, da na otroke v bolnišnici ne gledam kot bolne otroke. Se zgodijo tudi žalostne stvari, da kakšen otrok umre. Meni največ pomeni, da se z ljudmi z zavoda veliko pogovarjamo, o stvareh, ki so se nam zgodile, ki so nas prizadele. Po uri na Pediatrični kliniki gremo vedno skupaj na kavico, da se sprostimo in družimo – vodniki in tudi psi. Avša sicer rada opravlja to delo, obožuje druženje z otroki. Se pa seveda lahko zgodijo nepredvidljive, stresne situacije. Takrat je naloga vodnika, da prepozna umiritvene signale psa in ga postavi v ozadje, preusmeri pozornost, ali celo prekine posredovanje.
Kaj te motivira, da vztrajaš?
Ne bom klišejska in ne bom rekla, da vztrajam zaradi nasmehov otrok. Pa vendarle vztrajam tudi zato! Pa zaradi ljudi v zavodu, kjer smo drug drugemu opora, se bodrimo, podpiramo, imamo isto mišljenje. Marsikdaj sem že pomislila, da bi odnehala, pa ne odneham prav zaradi teh ljudi. In zaradi dejstva, da ima nekdo nekaj od tega, ker smo mi takšni, kot smo. Največ pa mi pomeni, da lahko vsaj delček tega, kar Avša nudi meni, delim z drugimi.
