Rok Planovšek je priznan veterinar, ki je po šolanju na ljubljanski Veterinarski fakulteti opravil specializacijo iz veterinarske homeopatije po standardih IAVH, pred tremi leti pa je v Nemčiji opravil šolanje in, kot prvi in zaenkrat tudi edini veterinar pri nas, pridobil še certifikat za delo s pijavkami (hirudoterapija). Ta stara terapija predvsem v zahodni Evropi doživlja renesanso in postaja sestavni del vsakdanje veterinarske prakse.
V slovenskem prostoru ste znani predvsem kot veterinar, homeopat in odličen zobozdravnik konjev. Kaj vas je prineslo v vode terapije s pomočjo pijavk?
Z zdravljenjem s pijavkami ali strokovno s hirudoterapijo, sem se prvič srečal pred petimi leti na mednarodnem veterinarskem homeopatskem kongresu v Nemčiji, kjer je bilo o hirudoterapiji predavanje in tam sem si o tej terapiji kupil knjigo. V knjigi je opisan primer zdravljenja fistule zatilne burse pri konju; takšen primer pa sem ravno takrat zdravil. Lastnikom sem hirudoterapijo predstavil in predlagal in konja smo uspešno pozdravili. Tako se je začelo. Nato sem pred tremi leti v Nemčiji opravil šolanje in pridobil certifikat za delo s pijavkami.
Kaj je bistvo te terapije; kaj delajo pijavke v telesu psa?
Med samim aktom sesanja v obolelo področje pijavka vbrizgava zdravilne substance iz svojih prebavnih žlez, te pa delujejo protirevmatično, protibolečinsko, raztapljajo zlepljena tkiva in signifikantno zmanjšajo venozno in limfno stazo. Če povem to bolj praktično – obolelo področje pijavka presesa, odstrani stare vnetne produkte in doda svoj koktajl zdravilnih substanc, področje se omehča, obnovi se krvožilje.
»Če povem to bolj praktično – obolelo področje pijavka presesa, odstrani stare vnetne produkte in doda svoj koktajl zdravilnih substanc, področje se omehča, obnovi se krvožilje.«
Kakšne težave rešuje terapija s pijavkami?
V največji meri se tako v humani medicini kot v veterini pijavke uporablja za ortopedske težave. Pri vseh vrstah artritisov, artroz, komolčnih in kolčnih displazijah, pri težavah s hrbtenico, diskopatijah, pri zvinih, nategih, vnetjih tetiv, pri slabo celečih se ranah, pri vnetjih vseh vrst, abscesih, motnjah v koordinaciji, pri hematomih … Pijavke so se zelo izkazale pri zelo vnetih, gnojnih, starih ranah, pri septičnih artritisih, pri starih flegmonah, bursitisih – pri vseh teh težavah sem uporabljal antibiotike minimalno ali pa tudi nič.
Obstajajo pri uporabi pijavk v veterinarske namene kakšne posebne omejitve?
Ne uporabljamo jih v primerih tumorjev, slabokrvnosti, shiranosti in pri zastrupitvah z rodenticidi.
Kako pa poteka sama terapija?
Terapija poteka tako, da na obolelo mesto, naj bo to sklep, del hrbtenice, vneta rana namestimo eno ali več pijavk, ki se tam prisesajo, oz. zagrizejo in sesajo kri približno 20 minut do ene ure. Ko se do sitega napijejo, odpadejo, na mestu sesanja pa še izteka kri nekaj ur, saj pijavka vbrizga v ranico antikoagulant. Terapijo je treba ponavljati glede na obsežnost in starost bolezenskega procesa. Navadno že ena terapija privede do izrazitega izboljšanja, glavni učinek pa pride vedno nekako z deset do štirinajst-dnevnim zamikom. Največ se dela do tri terapije. Če ni očitnega izboljšanja, je za težavo potreben drug pristop.
»Zanimivo je, da se med terapijo živali dokaj pomirijo.«
Kakšni so po vaših izkušnjah konkretni rezultati – kdaj so vidni?
V večini primerov so rezultati zdravljenja več kot dobri. Hirudoterapija izredno pospeši celjenje ran, zmanjšajo se edem, hematom, gnojenje. Vsak lastnik psa je že verjetno kdaj doživel medpasje napade. Ugrizne rane so zelo boleče in se slabo celijo. Imam izkušnjo, ko pes po ugrizu ni stopil na nogo, rane so bile takoj zagnojene, en dan po hirudoterapiji pa je pes skoraj normalno hodil in rane so se krasno zacelile. Tudi pri ortopedskih težavah je vedno prisotno izboljšanje. Če je pes prej šepal ali kazal bolečine v hrbtnem delu, je po terapiji vedno bolje gibljiv, bolečina je manjša ali celo izgine. Pri akutnem zvinu, distorziji, je učinek hiter, sanacija poškodbe je hitra, pri kroničnem artritisu ali celo artrozi pa govorimo o izboljšanju, težko o popolni sanaciji. Imel sem primer starejše bernske planšarke s kroničnim artritisom kolenskega sklepa, ki ni mogla več po stopnicah ali po mostičku iz avta, po terapiji pa je vse to zopet zmogla. Ali pa še en mačji primer: pri septičnem artritisu karpalnega sklepa pri mačku antibiotiki po petih dneh niso naredili kaj prida, tri dni po terapiji s pijavkami pa je maček normalno stopil.
Je za psa terapija stresna? Ali boli in ima stranske učinke?
Na začetku psa pijavke nekoliko motijo. Ko se zagrizejo skozi kožo, narahlo zbadajo in si jih hoče odstraniti, po nekaj minutah pa jih pes ne čuti več. Zanimivo je, da se med terapijo živali dokaj pomirijo. Najbolj stresno za nekatere pse je to, da morajo tiste pol ure biti pri miru. Stranski učinek, ki je pravzaprav sestavni del terapije, je nekajurna krvavitev, pri ljudeh so znane alergične reakcije na beljakovine iz pijavkine sline, vendar pri živalih niso opisane. Najbolj nevarno bi bilo predoziranje; pes bi lahko zaradi preveč pijavk izkrvavel, vendar se to ne dogaja.
»Imel sem primer starejše bernske planšarke s kroničnim artritisom kolenskega sklepa, ki ni mogla več po stopnicah ali po mostičku iz avta, po terapiji pa je vse to zopet zmogla.«
So ljudje odprti do tovrstnega načina zdravljenja svojih psov?
Ljudje so ta način zdravljenja dobro sprejeli, marsikdaj sem bil presenečen nad odprtostjo in radovednostjo lastnikov. Gre za metodo, ki je v našem okolju že skoraj zamrla, čeprav se ve, da je nekoč obstajala. Vizualno je zanimiva in atraktivna, ko pa lastniku razložim princip terapije in ko je viden rezultat, ga pa še toliko bolj pritegne. Velika večina jih terapijo sprejme, kar nekaj pa je še takšnih, ki ne verjamejo, da je lahko uspešna ali še boljša od drugih, klasičnih, že uveljavljenih terapij, predvsem na področju ortopedije.
Vi ste tudi homeopat, vam osebno so naravne metode zdravljenja blizu. Kaj pa ostala veterinarska stroka pri nas – priznava hirudoterapijo?
Veterinarska zbornica je homeopatijo priznala takoj, ko smo posamezni veterinarji opravili izobraževanje in izpit po mednarodnih normah mednarodne veterinarske homeopatske zveze (IAVH). Sicer so bile težave, a neka metoda zdravljenja, ki je priznana skoraj v vseh drugih državah sveta, najde svojo uveljavitev tudi še med tako gorečimi nasprotniki. Menim, da bo podobno tudi s hirudoterapijo – ta je tudi bolj otipljiva, več se da fizično in kemično dokazati, na čemer šolska medicina večinoma temelji.
Urška Krivec