Tone Hočevar – novinar, urednik, poročevalec, dopisnik, tv voditelj in velik ljubitelj ter poznavalec psov. Prav njegova zasluga je, da slovenski ljubitelji psov že skoraj 30 let lahko listamo revijo Moj pes.
Pot ga je vodila po vsem svetu in vedno so z njegovo družino potovali tudi pasji prijatelji. Več kot 25 se jih je do danes zvrstilo v njegovem domu. Ob izbranih pasmah, kot pravi Tone Hočevar, vedno še eden, dva, največkrat pa trije iz zavetišča.
Psi vas spremljajo že od rojstva, pogosto omenjate svojega deda in njegovega črnega nemškega špica Miška …
Ljubezen do psov je najbrž genetska. Moj ded je imel za tiste čase izredne pse. Recimo južnoruskega belega ovčarja. Vedno je bil pri hiši več kot en pes in nikoli niso bili na verigi, kar je bilo za tiste čase neobičajno. Tudi moj oče je imel čut za živali. Spomnim se, da smo imeli leglo in je oče odkril, da je enega izmed psov, ki smo ga oddali, lastnik privezal za kozolec. Oče je lastnika opozoril, pa se ni menil zanj. In je šel nekega poznega večera z avtom tja in pripeljal psa domov. Je rekel, da tega pa ne bomo dovolili. In je bil spet en več pri hiši. Tudi pri moji družini je vedno več psov, nikoli samo eden ali dva.
Kdo vam trenutno dela družbo?
Trenutno imamo, potem ko nas je pred kratkim zapustila Čopka, samo dve – finsko laponko Pupi in bernko Hero.
Že razmišljate o še kakšnem več?
Ne razmišljamo, nas pa dobra znanka prepričuje, naj vzamemo njeno psičko, za katero zaradi bolezni vedno težje skrbi.
Torej vas kar psi poiščejo?
Res je. Na tak zanimivi način smo pred leti dobili tudi prvega dobermana. Prijatelj v Mehiki nas je prosil, če vzamemo za nekaj dni njihovo psičko. No, čez pol leta so prišli vprašat, če bi jo kar imeli …
Je spomin na kakšnega psa prav posebej poseben?
Čisto na vse imamo lep spomin, vsak ima svojo zgodbo. Najbolj je morda izstopal Chiquis, pritlikavi šnavcer. Kar trikrat je z nami potoval čez lužo. Doma je bil iz Mehike, potem smo ga pripeljali v Slovenijo, vzeli s seboj na Kubo, potem spet nazaj v Slovenijo. V Havani smo imeli zaradi njega tudi malo cirkusa. Moja otroka sta pripotovala sama, stara enajst in devet let, s seboj sta pripeljala Chiquisa. Tamkajšnja veterinarka na letališču nas je vprašala, kje imata njegove dokumente. Te je imel seveda pilot, ne pa otroci. Se mu je pa tako mudilo v hotel, da jih je pozabil izročiti. Ker ni bilo dokumentov, je veterinarka rekla, da ga bo uspavala. Takrat smo ob šestih zjutraj zbudili ministra – to je tako, kot če bi ga v Sloveniji klicali ob treh ponoči. Vse se je uredilo. In ko sem čez čas zgodbo omenil predsedniku tamkajšnje kinološke zveze in dobermanskega pasemskega kluba, kmalu te veterinarke ni bilo več na tem delovnem mestu; vzeli so ji licenco. No, kaj takega bi bilo treba še kje drugje narediti.
So psi vedno potovali in se selili z vami?
Vedno. Po navadi smo nazaj pripeljali še kakšnega več. Iz Havane dobermane, iz Mehike na primer šnavcerja in bassethoundko. Z njo je povezana tudi zanimiva zgodba. Ko sva jo z ženo dobila, nama je vzrediteljica trikrat poudarila ‘veste, to je ameriška vzreja, ne angleška’. Takrat nama ni bilo jasno, kaj misli s tem. Kmalu pa sva videla, da v Angliji ti psi ležijo kot preproge, v Ameriki pa so lovili v tropu. Doma nam je skočila čez balkon, dobili smo jo dve uri stran, na Katarini, ko je ‘jagala. Ni šlo drugače, kot da jo dobi pravi lovec. Čez dolga leta smo jo v Bohinju srečali in nismo mogli verjeti, da je še živa. Dočakala je skoraj 20 let!
Kar nekaj let ste živeli po svetu kot dopisnik. Pravite, da so vam psi pomagali vzpostavljati stik s prebivalci in ste prek njih tudi hitreje prišli do kakšne informacije …
Kužki vzpostavljajo stike kjerkoli na svetu. Spomnim se – trideset let je že od tega – starega prijatelja, televizijskega urednika, ki tiste čase ni imel nobene družbe, samo delal je po cele dneve. Pomagal sem mu priti do pravšnjega psa, šlo je celo za prvega francoskega buldoga v Sloveniji. Čez 14 dni pride ta kolega do mene in mi reče, da sedaj pa tudi on pozna vse sosede, z njimi hodi na kavo, vsi se pozdravljajo med seboj. Psi povezujejo. Jaz sem imel pa tako službo, da so mi psi še malo bolj koristili. V Mehiki ne vem, koliko ljudi bi spoznali, če ne bi imeli psov. Tam nihče ne hodi k drugemu domov, v hišo, s psi pa vzpostaviš stik. Tudi na Kubi ne bi nič vedel, če ne bi imel psov. Pa da ne bo pomote – nikoli nismo imeli psov iz tega razloga.
Ste kdaj tudi vzrejali?
Prav resno se nismo nikoli ukvarjali s tem. V Sloveniji sem imel dve legli dobermanov, v Havani še enega in tudi leglo pritlikavih šnavcerjev.
Z dobermani ste se ukvarjali tudi terapevtsko, kar v našem prostoru ni nekaj običajnega. Doberman kot terapevtski pes?
Zakaj pa ne? Marsikatera pasma je primerna za terapevtskega psa, pa tudi marsikateri križanec ali mešanec. Naš prostor je bil dolgo malo bolj zadaj. Na začetku smo v tejle deželi imeli samo nemške ovčarje. Pri našem tedanjem odnosu in psih, ki so bili privezani za kozolec, je težko pričakovati kaj več. Dobermani so čudoviti, dandanes jih je vse manj. Imeli smo Negro, ki je prva znala odkriti ‘hipo’ pri sladkorni bolezni. Nikoli nam ni bil čisto jasen mehanizem, kako to naredi, toda ona je to znala. Moja tašča ni imela več resne ‘hipe’, odkar je bila Negra zraven. Ko je psička nekaj začutila, je pričela taščo butati. Bila je šolana klasično, toda takrat v tej smeri še nismo znali šolati. Spomnim se tudi, kako se je izkazala, ko smo jo peljali s seboj kot spremljevalnega, »motilnega« psa pri šolanju in treningu psa pomočnika slepih, ki so ga pripravljali za olimpijado slepih. Slepo žensko smo peljali po ‘ta strmi’ poti na šmarnogorsko Grmado. Tisti drugi, v resnici glavni in za to delo šolani pes je se je podil po svoje, Negra pa je šla zraven in žensko pripeljala do vrha. Pri vsakem kamnu jo je ustavila, imela je res neverjeten talent.
Imate pasmo, ki vam je najbolj pisana na kožo?
Kar nekaj je takih. Najprej smo imeli nemške ovčarje, potem dobermane in šnavcerje. Zadnjih 25 let imamo bernce, že spet smo nazaj pri špicu – pri finskem laponskem psu, ki je tak, kot je bil dedov Miško. V Mehiki smo imeli tibetanske španjele. Takrat smo jih v Sloveniji poznali samo iz literature. Vedno pa je v naši sredi tudi kakšen mešanček iz zavetišča, po dva ali trije hkrati.
Ste prava kinološka enciklopedija. Katere države so vam s tega vidika dale največ znanja in izkušenj?
Povsod smo se česa naučili. Vedno je tako, da bolj, ko si na jugu, slabši je odnos do psov. V Italiji južno od Rima je odnos zares katastrofalen, severneje pa je krasno. Mi smo tam hodili s psi celo v mesnico, v gostilno pa vedno. Na Kubi so imeli agility kot obvezen del na koncu treninga delovnih psov že v tistih časih, ko v Sloveniji za agility še slišali nismo. Prav Chiquis je bil prvi administrator agilityja pri nas; žena Bojana ga je vodila, jaz pa sem razlagal. Spomnim se tudi dogodka v francoskem Lyonu, tja smo peljali slovensko reprezentanco na prvo evropsko prvenstvo. Deževalo je, psi so bili mokri in malo so »dišali«, pa smo jih pustili pod prav primernim napuščem nasproti in šli v gostilno. Gostilničar nam je rekel, če se zavedamo, kakšen cirkus bo imel, ko bodo drugi videli, da ne spusti psov v gostilno. Rotil nas je, naj jih pripeljemo notri. Mehika in Amerika pa sta tako veliki, da je vsega dosti. Na slavni razstavi v New Yorku je vse skrajno imenitno, psi z mednarodnimi prvaštvi pa pravzaprav nič posebej zanimivega, vse je predelano, poštirkano in prirejeno za razstavo. Na drugi strani pa najdeš v kakšni majhni vasici sredi Teksasa vaško ljubiteljsko razstavo, ki je vrhunska po kvaliteti psov in po odnosu do njih. Tudi Mehika je izjemno kinološko razvita, vsaj v tistih časih mnogo bolj kot mi. Mehikanci imajo prirojen občutek za živali.
Kaj pa Slovenija – zakaj nimamo več svojih pasem?
Odgovor je povsem jasen. Mi nismo imeli svojega plemstva. Lovske pse, ki so kaj veljali, so imeli v Evropi lahko samo plemiči. Naš edini pes, kraševec, je kmečki pes, nastal je iz psov, ki so prišli iz Azije in ni imel pri gospodi nobene veljave. Šele industrijska doba in pojav meščanstva sta pse približala tudi drugim ljudem. Takrat se je pričela vzreja psov, ki niso bili samo za bogate. Ko se je meščanstvo začelo ukvarjati s psi, so prišli ptičarji, jamarji, pozneje tudi družni psi … Za reveže pa so nastale druge pasme. Na primer yorkshirskega terierja so imeli v Angliji rudarji v žepih, da jih je opozarjal na podgane. V naših krajih so šli med ljudstvo takrat nemški ovčarji, imenovani volčjaki. Seveda smo imeli tudi pri nas v prejšnjem stoletju več pasem, toda pri kinološki razdelitvi nismo bili uspešni in ne dovolj udarni. Naš je bil posavski gonič, pa istrski gonič, pa koroški žigec. Avstrijci so zase vzeli koroškega žigca, Hrvati so si pripisali posavca in istrijana, planinski gonič ima srbski potni list …
Kaj pa pravite na vsa križanja, ki se dogajajo in rojevajo včasih prave pasje reveže?
Križanja se dogajajo od nekdaj, toda včasih so to delali zato, ker so hoteli narediti nekaj uporabnega. Kam pelje to, kar se dogaja danes? V glavnem v prepad. Veliko pasem je že izginilo. Samo poglejte, kakšni so bili psi nekaterih pasem nekoč in kakšni so danes. Buldog je bil krasen pes, pa so naredili reveža, ki dihati ne more več. Ali pa nemški ovčar – jaz sem imel v šestdesetih letih še zadnjega, ki je bil čudovit. Potem so prišli v modo lepi, kot kozolec ‘podrti’, danes pa so taki, da skoraj ne morejo več teči. Nemškega ovčarja so kot obnovljeno delovno pasmo sedaj spet križali z belgijcem in še katerim ovčarjem, da lahko teče. Križanj zaenkrat ne priznajo, samo strogo selekcijo poudarjajo. Ta novi nemški ovčar je spet malo manjši, malo bolj kvadratičen, hiter ter spet oster in seveda spet ni ravno za vsakogar. Tako kot tudi tisti prvi nemški ovčarji niso bili za vsakogar.
Tudi vaš čisto prvi pes je bil nemški ovčar, kajne?
Imeli smo kar nekaj nemških ovčarjev pri hiši in vse smo klicali Runo. Spomnim se enega, ki je rešil sosede, ko jim je strela udarila v hišo in je zagorelo. Na zunaj se ni še nič videlo, notri pa je tlelo. Šel je tja in norel po vratih. Moj oče je tekel za njim, vdrl v stanovanje in jih našel še žive. Čisto moj prvi pes pa je bil tudi nemški ovčar. Tudi Runo. Moj prvi učitelj, ki mi ga je pomagal šolati pa je bil Janez Klemenčič, šef policijske šole in tedaj prvi mojster za šolanje pri nas. Že takrat je poskusno šolal psa brez ovratnice, moj Arso je bil njegov učenec. Klemenčičev službeni pes me je leta prej malo povaljal v potonikah, Janez je imel zaradi tega slabo vest, zato se je še toliko bolj trudil z mano (takrat sem imel 8 let) in me učil.
Že nekaj let ste v pokoju, kar pa za vas ne pomeni, da počivate. Še delate s terapevtskimi psi pri Ambasadorjih nasmeha?
Nič več, enkrat je treba malo ustaviti konje. Greva pa z ženo enkrat na teden s psičkama v vrtec v Črnuče, kamor hodi najina vnukinja Julija. Ta dan je Julija ‘ta glavna’ in pride v razred z našo bernko ob strani. Namen teh obiskov je pse približati otrokom, da ni strahu. Učiva jih osnov, tudi kako pobirati kakce. Sicer pa ostajam aktiven. Tudi tako, da vsak dan s psi začnemo z vzponom na Rašico. Pred kratkim sem izdal knjigo ‘Skušnjave’, pa še kakšno bom.
Toliko let ste že aktivni v kinologiji, da se je zamenjalo že mnogo pogledov na odnos med človekom in psom. Kakšen je vaš pogled?
Vse se je že stokrat spremenilo. In se gotovo še stokrat bo. Tudi pasjo starost se šteje vedno na nov način … Včasih je bilo najbolj grozno, če si psu dal krompir. Danes je to celo priporočljivo. Pred leti pes ni smel nič vzeti od nikogar, takrat je pela elektrika. Včasih so vse pse šolali kot nemške ovčarje, tudi kodre … Danes je vse drugače, pa tudi to se bo v prihodnje še velikokrat spremenilo. Seveda sem se skozi vsa ta leta stalno učil in vedno sem se naučil kaj novega. Toda zvest moraš biti predvsem sam sebi.
Špela Šimenc
