Kaj mislim s tem? V mislih imam tisto neprestano pozornost, tisto neprekinjeno gledanje vodnika, čakanje na naslednje povelje, navodilo, potrditev. Na sprehodu, v kafiču, v trgovini, …
In zakaj si ne želim, da je pes neprestano osredotočen samo name, da me gleda kot boga? Zato, ker je svet lep. Ker mu privoščim, da ga vidi. Ker je zanj zdravo, da se nauči opazovat okolico, brez da se razburi.
Ker nočem, da je sposoben iti z mano v svet le takrat, ko mu nataknem plašnice. Ker dolgotrajno gledanje navzgor zanj ni zdravo. Ker mi je pomembno, da se zna odklopiti in umiriti v najrazličnejših situacijah, brez da je skoncentriran le na hrano v mojih rokah ali moji torbici.
Zato, da mi ni treba prav vedno in povsod imeti hrane s seboj. Ker mu s hrano pred nosom samo zasenčimo situacijo in prekinemo učni proces. Ker to pomeni, da brez stalne pozornosti ali hrane ne obvladamo vsakodnevnih situacij. In seveda, ker nočem, da je obseden z mano.
Ker pač nisem njegov bog, ampak prijatelj. In konec koncev – ker je prenaporno. Za oba.
