Čeprav smo dognali, da je treba vzgojiti prav vsakega psa, to še zdaleč ne pomeni, da bomo za vsakega porabili enako mero truda, znanja in volje.
Zato je razmislek o tem, kakšne vedenjske lastnosti in s tem izzive pri šolanju lahko pričakujemo od našega novega spremljevalca, še kako pomemben. Če kupujemo pasemskega psa, smo v prednosti, saj imajo pasme praviloma tudi svoje tipične značajske lastnosti.
Ovčarji, denimo, imajo prirojeno željo po sodelovanju s človekom. Najpogosteje jih je zelo lahko motivirati za sodelovanje, hkrati pa so pravi deloholiki, ki od nas nenehno pričakujejo zaposlitev. Če postanejo brezposelni, si delo poiščejo sami, kar pa nam zagotovo ne bo všeč, saj znajo v svoji delovni vnemi kaj hitro ”prenoviti” stanovanje, prekopati vrt ali postrojiti nič hudega sluteče obiskovalce. Bomo pa z ovčarjem precej bolj zanesljivo blesteli na tekmovanjih športnega šolanja kot pa s kakim hrtom, molosom ali polarnim psom.
Goniče so vzredili za življenje in delo v krdelu, zato jim medpasja komunikacija bržkone ne bo povzročala težav, kar pa nikakor ne bi mogli trditi za stafforde in pitbule, denimo. In če se bomo s predstavnikom slednjih morali prav pošteno potruditi za strpno vedenje do drugih psov, kar je beaglu prirojeno, se bomo morali za zanesljiv odpoklic z beaglom toliko bolj truditi.
Terier se bo težko sprijaznil s hišnim kuncem, ptičar pa s kokošmi, medtem ko jih bo pastirski pes hitro vzel za svoje in divje branil pred prišleki, tudi če bodo to le nič hudega sluteči mimoidoči. In če seter skoraj zanesljivo ne bo kaj dosti lajal, je prava umetnost utišati hrvaškega ovčarja.
Kot lahko vidimo, ima vsaka pasma svoje potencialne vedenjske težave, vendar so v primeru spodletele vzgoje nekatere težave bistveno resnejše od drugih. Če lahko zagnanega ‘prenovitelja’ stanovanja omejimo s kletko in primernimi žvečljivimi igračami v njej in če beaglov lovski pretep preprečimo s povodcem, so v mestu prava nočna mora ekstremno teritorialni šarplaninec, kavkaški ovčar ali kuvazs.
Medtem, ko lahko pri pasemskih psih njihove značajske lastnosti predvidimo, so mešanci odprta knjiga, zato moramo biti še toliko bolj pozorni, da pravočasno opazimo vse zametke potencialno neželenih vedenj.
Izbor pasme je torej za vzgojo in šolanje pomemben, vprašati pa se moramo predvsem, v kakšnem okolju bo pes živel, kaj pričakujemo od njega, katere od pričakovanih pasemskih lastnosti so za nas moteče?
Zato je izbirati psa zgolj in samo po zunanjosti velika napaka. Nekateri izberejo psa po zunanjosti, potem pa od njega pričakujejo, da bi se vedel povsem drugače, kot je tipično za to pasmo. Ni razloga, da si nekdo, ki ne mara lajanja, omisli skrajno glasnega hrvaškega ovčarja. Nedvomno je njegovo lajanje s doslednim šolanjem še mogoče spraviti v znosne meje, še vedno pa bo tak pes lajal več kot povprečen border collie, pri katerem nam ne bo treba niti s prstom migniti, da bo tiho. S šolanjem in vzgojo zagotovo pomembno vplivamo na pasje vedenje, pa vendar prav tisto, kar pes prinese s seboj na svet, odloča, kako naporen in dolgotrajen bo proces od ljubkega mladiča do zglednega pasjega meščana.
Polona Bonač (objavljeno v eni izmed preteklih izdaj revije Moj pes)
