Jasno in razumljivo komuniciranje je pomembna stvar, ki se je moramo zavedati v življenju s psi. Tudi psi imajo svojo govorico, ki pa se v marsičem zelo razlikuje od tiste, ki smo jo izoblikovali ljudje.
Poleg tega, da se vsebine pasjih pogovorov lahko le deloma primerjajo z našimi, pa je najpomembnejša razlika v tem, da se psi sporazumevajo brez besed, zelo učinkovito pa uporabljajo in razumejo celovito telesno govorico, tudi človeško.
Ko nas psi opazujejo (in v tem so neprekosljivi mojstri), začno zelo hitro prepoznavati naša razpoloženja in na podlagi izkušenj celo predvidevati naše namere. Ker pa ljudje kar pogosto psom govorimo eno, naša telesna govorica pa izraža nekaj povsem drugega, lahko pride do nesporazumov.
Psi se bolj zanašajo in odzovejo na tisto, kar vidijo, kot na tisto, kar jim govorimo. Kadar se zgodi, da skrbniki od psa nekaj zahtevajo, ta pa naredi nekaj drugega ali pa nič, lahko zato pogosto slišimo, da: »Kuža čisto dobro ve, kaj hočem od njega, ampak ne vem, zakaj zdaj tega noče narediti«. Za psa bomo veliko bolj razumljivi in veliko lažje bo izpolnil naše želje in zahteve, če bomo pazljivo usklajevali svojo besedno in telesno govorico.
Pri tem bomo veliko bolj uspešni, če bomo v odnosih s psi sproščeni. Ker je v naravi psov, da posnemajo vedenje in prepoznavajo razpoloženje bližnjih, se bodo tako veliko lažje in hitreje sprostili tudi sami, sproščeni pa se učijo bistveno hitreje in bolje. Uspešno sodelovanje s skrbnikom jim daje občutek zadovoljstva in pripadnosti ter povečuje njihovo prizadevnost, pozornost in zbranost.
Karmen Zahariaš (izsek iz prispevka, ki ga v celoti lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)
