Psi se med seboj zelo razlikujejo, ne zgolj po videzu, ampak, kar je zelo pomembno, tudi po svoji naravi, sposobnostih in interesih.
Prav je, da svojega psa poznamo tudi v teh pogledih in se hkrati zavedamo, da je vsak pes, ne glede na relativno predvidljive lastnosti morebitne pasme, tudi enkratna in neponovljiva osebnost, ki jo ob prirojenih dejavnikih oblikujejo tudi izkušnje, ki jih pridobiva v življenju.
Če bomo vse to upoštevali, si bomo lahko postavili realna pričakovanja in cilje, ki bi jih radi s psom dosegli, uspešneje pa bomo tudi načrtovali njegovo vzgojo in mu omogočali tiste aktivnosti, ki bodo zadovoljevale njegove naravne potrebe. Prirojenih interesov psa namreč ne moremo zatreti, lahko jih le preusmerjamo tako, da so sprejemljivi tudi v našem načinu življenja.
Vse to bo pripomoglo, da bomo lažje nadzorovali vedenje psa in z njim oblikovali dober odnos, ki je najpomembnejši pogoj za uspešno sobivanje. Ta odnos je med vsakim skrbnikom in njegovim psom drugačen, in čeprav vzgajamo in učimo pse, se morda niti ne zavedamo, da se ob tem pravzaprav nenehno učimo in vzgajamo tudi skrbniki sami. Učimo se jih opazovati, prepoznavati njihovo razpoloženje in jim na razumljiv način posredovati svoja pričakovanja, zahteve, pohvale in nezadovoljstvo.
Karmen Zahariaš (celoten članek si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)
