V današnjem času, ko je napredek na področju pasje behavioristike na vrhuncu in se njena dognanja celo znanstveno potrjujejo, je še vedno moč zasledili mite o vzdrževanju avtoritete pri psu.
Največja žalost nas navdane, ko besede, kot so avtoriteta in dokazovanje moči prebiramo iz vrstic tistih, ki bi jim dolgoletne izkušnje pri delu s psi morale prinašati znanje in nova spoznanja, namesto starih stereotipov in grobih prijemov.
Najprej naj razjasnimo, da je splošno znano, lahko izhajamo celo iz sebe, da bomo določeno vedenje bistveno raje izvajali, če smo zanj ustrezno nagrajeni (motivirani). To isto vedenje lahko izvajamo tudi pod pritiskom, vendar je jasno, da ob našem negativnem počutju, celo strahu, ne bomo dolgoročno uspešni oziroma se bomo v neki točki zlomili.
Pes, ki je bi dolga leta prikrajšan in zapostavljen za osnovne življenjske dobrine, kot so hrana, voda, gibanje, izražanje nagonov, nikakor ne potrebuje dodatnih pritiskov ob dokazovanju »moči« skrbnika. Pes, ki je prestrašen in v določenih situacijah odreagira z grožnjo človeku, kot je na primer renčanje, potrebuje umik iz za njega stresne situacije.
Uporaba sile vedno sproži – silo. In tudi v tem primeru ni nič drugače. Umik je lahko nagrada za psa, ki nam ob upoštevanju njegovih miritvenih signalov in ob ustreznem spreminjanju čustvenega stanja, prične sčasoma zaupati. In šele na podlagi dobro zgrajenega odnosa in zaupanja, lahko pričnemo z odpravo nezaželenih vedenj. Seveda zato potrebujemo ustrezno znanje, ki pa je pogosto največja težava pri izvajanju (pre)vzgoje psov. Besede kot so avtoriteta, alfa, glava družine in podobni nesmisli, bi morale biti že zdavnaj stvar preteklosti. Z ustrahovanjem in merjenjem prevlade dosegamo lažno pozitivne rezultate in slednje ne more biti temelj nobenega medsebojnega odnosa.
Svojo moč raje kot z dokazovanjem prevlade, merimo z znanjem in s kvalitetnimi dosežki. Namesto slabih, se potrudimo odkriti dobre lastnosti našega psa in jih spodbujajmo ter krepimo.
Katjuša Rajovec, Zavod Muri
