Če psov ne naučimo drugače, nas po vsej verjetnosti pozdravljajo tako, da skačejo in se vzpenjajo po nas in se poskušajo dotakniti obraza. Zanje je skakanje po ljudeh naravno vedenje, ljudem pa v glavnem ni všeč.
Marsikdaj skakanje po ljudeh kot pozdravjanje ljudje nehote krepimo, saj psa k vse silovitejšemu skakanju spodbujamo prav s svojimi odzivi – otepamo se ga, vpijemo nanj, ali pa se mu skušamo umakniti.
Kako psa odvaditi takega početja?
Preden začnemo učiti na predlagani način, mora pes že razumeti in obvladati vajo ‘sedi’ in tudi ob zmernih motnjah ostati v sedečem položaju, če se vodnik umakne korak ali dva stran. Poznati mora tudi svarilo, s katerim mu sporočimo, da ne dela prav (npr. ‘A.a!’, ‘Narobe!’ ali ‘Pomota!’). Svarilo ni prepoved in psu ne povzroča strahu. Je zgolj informacija, naj preusmeri svoje vedenje.
KORAK 1:
S svojim vedenjem in telesno govorico psu pokažimo, kot da želimo, naj začne skakati v nas (ga ne ogovorimo, ampak samo razširimo roke, se nagnemo proti njemu, se trepljamo po stegnih …). Takoj, ko se hoče vzpeti, zelo odločno izrečemo opozorilo tako, da si bo premislil. Važno je, da res izberemo pravi trenutek – svarilo izrečemo natančno takrat, ko se hoče vzpeti in ne šele takrat, ko nam prednje tace že položi na prsi. Če pri tem zamujamo, bo učenje trajalo neprimerno dlje.
KORAK 2:
Potem ko psu nekajkrat z odločnimi svarili uspešno preprečimo, da bi se kljub našemu vabljenju vzpel proti nam, bo verjetno poskusil kaj drugega. Mnogi psi tedaj enostavno sedejo. Če naš noče, mu to predlagajmo. Takoj ko bo sedel, ga navdušeno pohvalimo in mu damo iz žepa slasten priboljšek, še enega pa mu vržemo na tla, da vstane in gre ponj. Nato vso stvar začnemo znova.
KORAK 3:
Vadimo toliko časa, da psa s svojim vabljenjem nikakor ne moremo več pripraviti do tega, da bi skočil v nas. Vselej, ko namesto tega sede, ga izdatno pohvalimo in nagradimo. Kolikor je le mogoče, se izogibajmo besednemu povelju ‘sedi’, saj želimo, da se bo pes odzival le na naše vedenje. Vabilo k skakanju bo tako postalo za psa pravzaprav drugo povelje za ‘sedi’.
KORAK 4:
Ves postopek ponovimo naslednji dan. Naj nas ne moti, če bo morda videti, da je kuža pozabil vse, kar se je prejšnji dan naučil. Tedaj bomo pač mirno začeli znova. Ponavljamo iz dneva v dan, dokler ne bo ob naši gestikulaciji pes zanesljivo sedel. Takrat začnemo postopoma spreminjati tudi prostor, kjer ga učimo in uvajati druge ljudi.
Povabimo nekaj prijateljev, naj nas navidezno obiščejo. Prvi od njih naj pozvoni pri vratih, vstopi in opravi ‘protiskakalni’ postopek. Takoj ko pes obstane ali sede, naj ga pozdravi in nagradi s hrano. Če pes ob tem plane vanj, obiskovalec takoj izreče opozorilno besedo in s pozdravljanjem in nagrajevanjem nadaljuje spet šele takrat, ko pes sede. Ista oseba nato odide ven in ponovi postopek.
KORAK 5:
Po nekaj ponovitvah pes ob vstopu obiskovalca brez zahteve sede. Nato naj vstopi naslednji obiskovalec in ravna enako. Pes bo verjetno ob njem spet pozabil vse, kar se je naučil ob prvem obiskovalcu, vendar bo tokrat začel sedati hitreje. In ob naslednjem še hitreje.
Simulacijo obiskov ponovimo čez dan ali dva. Morda bomo spet opazili nazadovanje, kar pa ni nič hudega. Pri prvem obiskovalcu se bo pes šele po dveh ali treh ponovitvah spomnil pravil, potem pa bo šlo vse bolj gladko.
Še nekajkrat na dva dni povabimo nove prijatelje, ki ponavljajo postopek. Čeprav začno psi navadno kmalu kar sami od sebe navdušeno sedati, simulacijo obiskov občasno ponavljamo.
Na enak način simuliramo tudi srečanja z ljudmi na prostem in se pri tem smiselno držimo opisanih navodil.
Pisali smo že tudi o drugih neželenih pasjih vedenjih, več si lahko preberete tukaj.
Karmen Zahariaš
