Vzgoja našega psa je na nas samih – ne more ga vzgajati in vzgojiti nihče drug. Vzgoja je dolgotrajen in pravzaprav nikoli končan proces.
Vzgoja je proces, s katerim želimo doseči, da bo pes razumel, da lahko s svojim vedenjem sproži določene posledice, ki so zanj lahko dobre ali ne.
Kakšen naj bo lepo vzgojen pes? Skrbniki od svojih psov pričakujemo različne stvari. Mnenja o tem, kaj je vzgojen pes, lahko precej različna. Brez dvoma velja, da mora biti pes nemoteč za širšo okolico, v skrbnikovem vsakdanjem življenju pa je njegovo vedenje lahko tako, da je njuno sobivanje prijetno, ne glede na to, kaj si o tem mislijo drugi.
Ko mladiček zapusti leglo, že zna živeti kot pes med psi. Tega se je naučil v stikih z materjo in sorojenci. Naša naloga pa je, da ga vzgojimo tako, da bo znal živeti tudi med ljudmi. Včasih se premalo zavedamo, da ga moramo zato naučiti res prav vse tisto, kar od njega pričakujemo. Učiti pa ga moramo tudi povsod tam, kjer bo z nami živel.
Zato se moramo na začetku, zlasti v prvem letu skupnega življenja, vzgoje lotiti zavestno in načrtno. Pri tem moramo biti zahtevni, vztrajni in dosledni. Čeprav je to morda sprva naporno, pa sčasoma postane način življenja. Temu se neopazno prilagodimo oboji, skrbniki in psi. Seveda so nam pri tem lahko v veliko pomoč tečaji v pasjih šolah ali obilica literature z nasveti o vzgoji psov. Dejstvo pa je, da moramo skrbniki sami poskrbeti, da bo življenje z našimi psi prijetno in tako, kot si ga želimo. Trud, ki ga vlagamo v vzgojo, naj nam olajša zavest, da se bodo vsa naša prizadevanja poplačala. Pes se namreč nenehno uči, če to želimo ali ne. Če ga ne učimo mi, se uči sam in to najpogosteje stvari, ki so zanj koristne, nam pa niso pogodu.
Karmen Zahariaš (izsek iz prispevka, objavljenega v aktualni številki Mojega psa)
