Japonski profesor Hidesaburo se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja odločil, da potrebuje pasjo družbo. Posvojil je psa pasme Akita Inu, ki ga je poimenoval Hachiko.
Postala sta nerazdružljiva prijatelja. Profesor je vsak dan hodil v službo z vlakom in vsako jutro ga je na postajo pospremil Hachiko, vsaj večer pa ga pričakal tam, da sta skupaj odšla domov.
Toda po dveh letih skupnega življenje, je profesorja leta 1925 prizadela kap, umrl je in nikoli se ni z vlakom vrnil na postajo, kjer ga je čakal Hachiko. Pes je naslednjih deset let, vse do svoje smrti, prav vsak dan prišel na postajo, upajoč, da bo njegov skrbnik tam.
Ko je Hachiko umrl, so na postaji v čast njegovi zvestobi postavili kip. Ta je bil med drugo svetovno vojno uničen, toda kasneje so ga obnovili in tam stoji še danes.
Njegov kip stoji tudi v tokijskem nacionalnem muzeju znanosti.
Po smrti so Hachika upepelili, njegovo žaro pa postavili zraven profesorjevega groba.
Po najbolj vdanemu psu v zgodovini so posneli filmsko uspešnico z Richardom Gerom v glavni vlogi.
