Kdo bi si mislil, da se bo pomlad letošnjega leta, leta s tako lepo številko – 2020 – začela tako »pasje«. Očitno je tudi, da se bo »pasje« tudi končalo.
Ostane nam samo upanje, da bo v prihodnjem letu, in to čimprej, tega »pasjega« enkrat za vselej konec.
Že dlje časa razmišljam, kako bi si življenje v teh časih izboljšala. Strogo se držim vseh ukrepov, tako se ne družim s prijateljicami, ker so skoraj vse v drugih občinah, ne vidim mojih vnukinj in otrok, ne hodim k sosedom, ne sprejemam gostov, v trgovino grem enkrat na teden, z masko, rokavicami in z razkužilom. Poskrbim za distanco in ko pridem domov, si seveda temeljito umijem roke itd. itd. Tudi na sprehode grem sama in se tam ne srečujem z nikomer. Težka žalost ! In res je vse skupaj »pasje«!
Opa, in mi je kapnilo! Morda pa bi si nabavila kužka, mladička. Vzela bi ga iz »pasjega« zavetišča in malemu tako rešila njegovo »pasje« življenje. Zavedam se, da bi ga bilo potrebno čimprej peljati v »pasjo« ambulanto, da bi ga »pasji dohtar« pregledal. Tam bi tudi dobil »pasjo« zdravstveno knjižico. Nakupiti bi mu morala »pasjo« hrano in druge potrebščine : »pasjo posteljico«, »pasjo« ovratnico«. Pa tudi v »pasji« salon bi ga morala peljati, da mu bo »pasja« negovalka postrigla krempeljčke, očistila ušeska, morda ga bo postrigla, predvsem pa okopala. Potem bi morala poiskati »pasji« hotel, kamor bi ga lahko oddala v varstvo, če bi morala od doma. Poskrbeti bi morala tudi za njegovo vzgojo in če sama pri tem ne bi bila uspešna, bi ga vpisala v »pasjo« šolo ali na »pasje« igralne urice.
O, pa ne! Pridevnika »pasji«, pa tudi nekaterih drugih besed, ki so povezane s psom, s tem prečudovitim bitjem, imam zares dovolj, ker se z njimi vedno označuje nekaj slabega in grdega : imel je pasje življenje! Bilo je pasje poletje! Ta človek je ves pasji! Pretepel ga bom kot psa! Goni se kot psica! Zunaj je pasji mraz! Zebe me kot psa! In še kaj bi se našlo.
Če pa je kakšen mali kuža, ko je odrasel, postal »pasji«, je to zato, ker ga je človek, ki je bil res ves »pasji«, privezal na verigo in ga morda pustil brez hrane, brez vode. Pozimi na mrazu, poleti na vročini. Če je preveč lajal, ga je še premlatil. Ob sebi ga je imel le takrat, ko je zanj po gozdu lovil divjačino in mu jo nastavljal pred puško. Ščuval ga je na sosede in prišleke, z njim prirejal pasje borbe, na katerih se psi med seboj pogrizejo do kosti. Seveda se ob tem s stavami na zmagovalca vrtijo veliki denarji.
Hvala Bogu, da danes mali kužki vse bolj postajajo predvsem prijazni čuvaji domov, še posebno otrok, rešujejo ljudi izpod ruševin in plazov, vodijo svoje slepe ali slabovidne lastnike – svoje prijatelje. So spremljevalci osamljenih starejših ljudi in jih »peljejo« na sprehod. Celo v domovih za ostarele so se kot »terapevti« zelo dobro obnesli. So prijazni, zvesti, pošteni, hvaležni. Ti mali kužki pa seveda postanejo taki, če jih v svoje roke ne dobijo »pasji« ljudje.
In če se bom kdaj odločila za kužka, ga ne bom vzela iz »pasjega« zavetišča, ampak iz zavetišča za pse. In ga tako tudi peljala v ambulanto za živali k doktorju za živali. Tam bo tudi dobil zdravstveno knjižico za živali. V trgovini s hrano za živali bom kupila hrano za pse, posteljico za kužka, ovratnico za kužka… Pa tudi v salon za pse, ne pa v pasji salon, ga bom peljala in poiskala hotel za pse. Pa ne bom ga vpisala v »pasjo« šolo in ne na »pasje« igralne urice, temveč v šolo za pse in na igralne urice za pse. S takimi besedami se bom v bodoče trudila olepšati (ne pasjo!) podobo psov.
Marjeta Zaninović
