Prebivalci neke srbske vasi so kar dve leti videvali suhega belega psa, ki je hodil sam po ulicah. Na nikogar ni reagiral, stežka je pojedel celo ponujeno hrano, njegove oči so bile polne obupa – kot da za nekom žaluje.
Nato se je razvedelo, da je živel z lastnico, ki je cele dneve delala na polju, ta pes pa ji je delal družbo. A gospa je umrla in pes je ostal sam, brez življenja, depresiven. Na njenem pogrebu je ležal in zdelo se je, kot da joče.
Odpeljali so ga do veterinarja, kmalu pa ga je prevzela nova lastnica, zaradi katere ni več tako sam. Vsak dan ga vodi po ulicah, kjer je hodil nekoč s svojo staro lastnico. “Ni več sam, a kljub temu, da je ljubljen, še vedno išče staro gospo, ki je ne bo nikdar pozabil,” pove njegova nova lastnica.
