Vnetje sečnega mehurja (cistitis) pri psih najpogosteje povzročajo različne bakterijske okužbe.
Večina primerov te oblike vnetja sečnega mehurja je t.i. ascendentnih, kar pomeni, da bakterije, ki so povzročile okužbo, prihajajo ”navzgor”. Te bakterije ponavadi izvirajo iz lastnih prebavil in se nahajajo na predelu presredka in v bližnji okolici, od tam prehajajo v sečnico in potem naprej v sečni mehur. Tudi nožnica pri psicah in prostata pri samcih sta lahko morebitna vira v sečni mehur napredujočih bakterij. Akutno vnetje sečnega mehurja se pogosteje pojavlja pri samicah kot pri samcih.
Bakterijsko okužbo sečnega mehurja lahko povzročijo tudi različni drugi dejavniki. Rak sečnega mehurja denimo lahko poveča možnost za nastanek bakterijskih okužb na sečilih. Enako velja za motnje delovanja živcev, kar povzroči nepopolno praznjenje sečnega mehurja. Večja možnost za pojav bakterijskih okužb je tudi pri psih, ki imajo določena druga bolezenska stanja, kot sta na primer Cushingova bolezen in sladkorna bolezen, kot tudi pri psih, ki dobivajo določene vrste zdravil. V to skupino sodijo nekatera zdravila, ki zavirajo delovanje imunskega sistema, ali pa zdravila za zdravljenje raka. Bakterijske okužbe sečnega mehurja lahko spodbudijo tudi nastanek nekaterih vrst sečnih kamnov.
Ugotavljanje bakterijskega vnetja mehurja
Najpogostejši in tudi najbolj značilni znaki, ki jih kažejo psi z vnetjem mehurja so:
- pogostejše opravljanje male potrebe,
- napenjanje ob uriniranju,
- urinu je lahko primešana tudi kri.
Preventiva
Bakterijskega vnetja sečnega mehurja pravzaprav ne moremo preprečiti. Upoštevamo lahko le splošne napotke za preprečevanje vnetja sečnega mehurja – pes naj dovolj pije, zagotovimo mu dolge in pogoste sprehode, kjer bo lahko temeljito izpraznil mehur, hrana pa naj bo kakovostna, brez presežkov mineralov in beljakovin, saj ti dve sestavini v prevelikih količinah povečujeta možnost za nastajanje sečnih kamnov.
Boštjan Vidic, dr. vet. med (izsek iz članka, ki je bil objavljen v reviji Moj pes)
