Zdravje & nega

Komu lahko pomaga rehabilitacija (fizioterapija) psov?

Tudi veterina se vedno bolj usmerja v način, da psa dojema kot celostno bitje in da se lahko marsikatera težava reši ali olajša tudi s fizioterapijo, hidroterapijo, masažami …,

… da morda analgetiki niso vedno edina možna rešitev. To področje zanima predvsem mlajše veterinarje, čeprav naš učni sistem na veterinarski fakulteti temu še ne posveča dovolj pozornosti. Zato je po nadaljnjo izobrazbo večinoma treba v tujino.

Rehabilitacija oz. fizioterapija psov je komplementarna terapija, ki s pomočjo neinvazivnih in nebolečih tehnik pomaga izboljšati oz. ohranjati funkcije gibalnega sistema. Sem spadajo gibljivost sklepov, izboljšanje kondicije s krepitvijo mišic, pospešuje cirkulacijo in celjenje, usmerja se tudi k zmanjšanju bolečin zaradi oteklin, zakrčenosti mišic …

Rehabilitacija je v prvi vrsti namenjena psom s poškodbo mišic, veziv in tkiv, tistim po ortopedskih ali nevroloških kirurških posegih (operacija križnih kolenskih vezi, komolcev, ramen, kolkov, hernije diskov, poškodbe živcev …), psom s kroničnimi degenerativnimi sklepnimi obolenji (poškodbe iz preteklosti, displazije kolkov, komolcev …), ob izgubi splošne kondicije zaradi bolezni, starosti, čezmerne telesne teže in športnim psom, ki jim želimo izboljšati fizične zmogljivosti in zmanjšati možnost za nastanek poškodb.

»Mogoče kdo še vedno zmotno misli, da potrebuje pes terapijo takrat, ko je treba nekaj okrepiti. Fizioterapevtske tehnike – laser, manualne tehnike (masaže, mobilizacije ..), elektroterapija – so tehnike, s katerimi tudi manjšamo bolečine,« poudarja veterinarka Jana Gams, ki stoji za prvim tovrstnim centrom v Sloveniji – Dogs4motion. Ta njihovo poslanstvo vidi tudi v osveščanju, ki mu posvečajo ogromno energije. Na eni strani osveščanju veterinarjev, ki največkrat na fizioterapijo pošiljajo primere, ki so že tako težki, da jim ni pomoči, v smislu ‘pa poskusimo še to’. »Naš cilj je, da bi res malo bolje sodelovali s splošnimi veterinarji. Veterinarje skušamo osvestiti, kdaj naj priporočajo fizioterapijo. Z nekaterimi že malo bolj aktivno sodelujemo in svoje primere prej pošljejo na fizioterapijo. Pri teh psih so rezultati neprimerljivo boljši,« pravi Jana. Na drugi strani pa, kot poudarja, se trudijo osveščati skrbnike, da pomislijo tudi na fizioterapijo.

Pogosto se skrbniki in psi znajdejo v začaranem krogu. Pes se ne počuti dobro, nekaj ga boli, zato je posledično manj aktiven, pes se zaleži in težave so vedno večje. »Včasih ni vrnitve brez strokovne pomoči in fizioterapevtski pristop res lahko dela čudeže«, pravi sogovornica.

Špela Šimenc (celoten prispevek si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

error: Kopiranje teksta ni mogoče.