Življenje s psom na invalidskem vozičku je vse prej kot preprosto. Nina Ferkolj to dobro ve, a se kljub nekaterim pomislekom okolice ne preda.
Njen Feliks ima neozdravljivo genetsko bolezen, zaradi katere ne more samostojno hoditi, a mu je skrbnica iz tujine naročila voziček po meri, da si kuža z njim pomaga pri gibanju. Nina pravi, da bo največji izziv zanjo dan, ko bo morala sprejeti, da je čas odhoda.
Ko preostane le lajšanje tegob …
Do takrat pa bo neumorno skrbela zanj. Feliks, ki je živel na bližnji kmetiji, je bil del njenega otroštva. Ko je pri osmih letih začel šepati in tedanja skrbnica zanj ne bi več mogla skrbeti, se je Nina odločila, da ga vzame k sebi. Številne preiskave so potrdile, da gre za težko genetsko bolezen, imenovano degenerativna mielopatija (na kratko DM), ki je podobna multipli sklerozi pri ljudeh.« Zdravljenja za Feliksovo bolezen ni, so le načini lajšanja tegob.
Od para- do tetraplegika
Bolezen se razvija postopoma. Prvi znaki se kažejo kot nekoordinirano gibanje in zategnjenost mišic zadnjih okončin, pes začne vleči zadnje tačke in stopal ne polaga več lepo na podlago. Že kako leto po pojavu prvih znakov psi običajno postanejo paraplegiki, zato se nekateri skrbniki že odločijo za evtanazijo psa. Če pa se odločiš skrbeti za psa naprej, bolezen napreduje do te mere, da pride tudi do paralize sprednjih okončin, torej pes postane tetraplegik, in splošne atrofije mišic.
Pomembna je rutina
»Skrb za Feliksa zahteva veliko potrpežljivosti, moči in volje, da ne obupaš, pri čemer nas žene ljubezen do njega in živali nasploh. Ker ne more sam hoditi, ga je treba na vsakih nekaj ur dvigniti in ga peljati ven, zdaj, ko se mu je že začela inkontinenca, pa mu tudi menjati plenico. Rutina je zanj zelo pomembna,« pojasnjuje Nina. »Feliks ima veliko življenjske energije in strasti, ki se kaže v igri – najraje vleče vrv – in druženju s pasjo prijateljico Loti, pa tudi, ko zavoha in vidi pse ter druge živali. Takrat dobi še dodaten zagon in zelo rad zavije v gozd. Vseeno se sprehodi počasi krajšajo in daleč v gozd več ne moremo, zato ob njegovem robu raje izvajamo ‘gozdno kopel’ – opazujemo naravo in se predajamo trenutku. Ker sem med tednom v službi v Ljubljani, mi pri skrbi zanj pomaga Katarina, za kar sem ji zelo hvaležna. Sem pa ravno pred menjavo službe, tako da bom kmalu delala od doma in bom lahko z njim v njegovih zadnjih dneh veliko bolj prisotna. Ljubezni mu ne manjka.«
Invalidski voziček je Felik dobil iz ZDA
Ko se je Feliksovo stanje začelo slabšati, mu je Nina iz ZDA preko evropskega distributerja, veterinarja fizioterapevta iz Nemčije, naročila kakovosten invalidski voziček, narejen po meri.
Ko pride čas slovesa …
»Kdaj se posloviti od svojega ljubljenega spremljevalca, je vprašanje, ki vsakodnevno tli v tebi. Zavedaš se, da bo ta dan bo prišel, ne veš pa, kdaj točno. O tem vprašanju smo se pogovarjali z veterinarjem. Skupaj smo se odločili, da bo to takrat, ko poleg zadnjih ne bo mogel več uporabljati niti prednjih tačk. Ko enkrat ne bo več mogel hoditi niti na vozičku, bo namreč zelo težko skrbeti zanj. Je le velik in težak pes. Kvaliteta življenja bi mu takrat dosti upadla,« pravi sogovornica. Napoved preživetja pri tej bolezni je eno leto od odkritja prvih znakov, Feliks pa je po letu in pol še vedno s skrbnico. Voziček je hitro sprejel, prav tako plenice. »Največji izziv zame pa bo ravno dan, ko bom morala sprejeti, da je čas odhoda. Seveda upam, da to ne bo kmalu. Ampak treba je gledati nanj in ga poslušati. Sam bo pokazal, kdaj je čas, ko se bo odločil oditi.«
