In ne, ne sprašujemo, ker vam želimo na vsak način prodati eno tabletko ali ampulo zraven.
Sprašujemo zato, ker je dehelmintizacija ključni preventivni ukrep pri zaščiti zdravja ljudi in živali.
S tem, ko vemo da smo/ste poskrbeli, da je vaš ljubljenček očiščen glist, vemo, da ste z ljubljenčkom preventivno zaščiteni pred zdravstvenimi zapleti ob morebitni okužbi z zajedavci.
Žal so notranji zajedavci neizogiben del življenja vašega ljubljenčka. Čeprav majhna obremenitev z notranjimi zajedavci morda ne bo povzročila prevelike škode, moramo vedeti, da lahko njihovo razmnoževanje in povečanje njihovega števila povzroči izjemno škodljive učinke za zdravje vaše živali. S pravočasnim zdravljenjem in preventivnimi ukrepi lahko zaščitite svojega ljubljenčka pred nevarnostmi, ki jih predstavljajo notranji zajedavci. Razglistenje in preventiva ne koristita le zdravju vaše živali, ampak tudi preprečujeta prenos zajedavcev na druge živali ter na vas in vašo družino. Saj lahko določeni zajedavci, ki jih nosijo živali, prizadenejo tudi ljudi in takrat govorimo o tako imenovanih zoonozah.
Ali lahko ukrepate sami?
Čeprav so nekatera zdravila proti notranjim zajedavcem dostopna brez recepta, priporočamo, da se pred uporabo posvetujete s svojim veterinarjem. Različna zdravila delujejo na različne vrste zajedavcev, zato je strokovni veterinarski nasvet ključnega pomena. Protokol dehelmintizacije za pse in mačke najdete na koncu tega besedila.
Lastniki živali najpogosteje pogovorno imenujemo notranje zajedavce s skupnim imenom gliste/trakulje. Poznanih je veliko vrst notranjih zajedavcev, ki lahko okužijo živali in/ali ljudi. Omenila bi najpogostejše, čeprav se v praksi veterinarji srečujemo tudi z manj pogostimi zajedavci pri opravljanju diagnostike pred zdravljenjem.
Najpogostejši simptomi glistavosti so driska, izguba teže kljub dobremu teku, nesvetleča in neurejena dlaka, prhljajasta koža, kašelj in bruhanje, za katere so izločeni drugi vzroki, nerazigranost, utrujenost, srbeča koža, pri močni invadiranosti lastniki lahko opazite zajedavce oz. njihove razvojne oblike v blatu in/ali dlaki.
Pogosti zajedavci pri psih in mačkah:
Notranji zajedavci, ki jih lahko srečamo pri psih, so:
- Okrogli črvi (Toxocara) so verjetno najpogostejši notranji zajedavci pri psih. Zoonoza – ljudje se lahko okužijo preko stika z onesnaženo zemljo. Odrasli psi se okužijo tako da zaužijejo ličinke, najpogosteje iz onesnažene zemlje ali okužene plenilce (kot je miš ali drug majhen sesalec). Mladički se skotijo okuženi, ker zajedavci migrirajo iz okužene matere skozi posteljico v mladička.
- Kavljasti črvi (Ancylostoma) – Zoonoza. Ličinke glist lahko prodrejo skozi kožo in povzročijo neprijetno stanje, imenovano kutana migracija ličink. Odrasli psi se okužijo ob stiku s kontaminirano zemljo, tako da se ličinke vdrejo v telo skozi kožo, ko pes leži na tleh, ali pa jih pes zaužije po stiku s kontaminirano zemljo. Mladički, ki se dojijo, zaužijejo glistine ličinke preko materinega mleka in se tako okužijo.
- Bičeglavci (Trichuris) so še eni pogosti črevesni zajedavci pri psih. Te gliste živijo v steni debelega črevesja, kamor vtaknejo svojo glavo. Psi se okužijo, ko zaužijejo kontaminirano zemljo (med igro, raziskovanjem, čiščenjem umazanih tačk in podobno). Potrebni so večkratni odmerki posebnega zdravila. Običajna sredstva/zdravila brez recepta niso učinkovita, zato vam bo veterinar predpisal primerno zdravilo. Zaradi dolgega življenjskega cikla trihurisov je zdravljenje dolgotrajnejše.
- Trakulje Dipylidium se v psa naselijo, ko pes zaužije okužene bolhe. Običajna sredstva/zdravila brez recepta niso učinkovita, zato vam bo veterinar predpisal primerno zdravilo. Ker se gliste prenašajo preko bolh, je edini način preprečevanja ponovne okužbe, da iztrebite bolhe. Na srečo vrsta glist, ki prizadene pse, ni neposredno prenosljiva na ljudi.
Pogosti notranji zajedavci pri mačkah so podobni kot pri psih in tudi način prenosa je pri isti vrsti zajedavca enak.
- Pri okroglih črvih (Toxocara) se mačke okužijo, ko zaužijejo okuženi plen (majhni glodavci, ptice in podobno), mačji mladiči se okužijo med sesanjem okuženega materinega mleka. Mačke lahko okužijo same sebe oz. v peskovniku, kjer opravljajo potrebo. Zajedavec se prenese na tačke, in ko se mačka čisti, zaužije obliko, iz katere se potem razvijejo odrasle oblike zajedavca.
- Trakulje Dipylidium se v mačko naselijo, ko mačka zaužije okužene bolhe ali malega sesalca gostitelja, ki ga je uplenila.
- Kavljasti črvi (Ancylostoma) – Zoonoza. Pot okužbe je enaka kot pri psih.
Od ostalih notranjih zajedavcev so pri psih in mačkah prisotne še srčne gliste, pljučne gliste, želodčne gliste, zajedavci v jetrih, mehurju, očeh …
Posebno mesto pa zavzema trakulja ehinokok, ki pri posrednikih, med katerimi je tudi človek, lahko privede do resnih zapletov zdravja.
Protokol dehelmintizacije:
Odrasli psi: Odrasle pse preventivno čistimo notranjih zajedavcev celo življenje. Idealen ciklus dehelmintizacije bi bil na vsake 3 do maksimalno 4 mesece. Včasih tudi pogosteje, sploh če vaš pes uživa surovo hrano in je pobiralec dobrot s tal na sprehodih. Ali naj vaš pes pogosteje dobi sredstvo proti zajedavcem, bo najbolje vedel vaš veterinar, ki vam bo navedel tudi razloge za to odločitev.
Breje psice in psice v laktaciji: Če načrtujemo pripust rejne psice, je priporočljivo, da psico dehelmintiziramo že nekaj dni pred pripustom. Psico dehelmintiziramo še v zadnji tretjini brejosti in potem sledi dehelmintizacija, ki sovpada z dehelmintizacijo legla.
Pasji mladiči: Zaželeno je, da se razglistijo pri dveh tednih starosti, potem na vsaka dva tedna do prvega cepljenja. Po prvem cepljenju do šestega meseca starosti naj se mladiči razglistijo enkrat mesečno, potem se sledi protokol za odrasle pse, razen, če se z veterinarjem ne dogovorite drugače.
Odrasle mačke: Če živijo strogo notranje življenje, je odraslo mačko dovolj razglistiti dvakrat letno. Mačke, ki se gibljejo tudi v naravi, je treba razglistiti vsake tri do štiri mesece.
Breje mačke in mačke v laktaciji: Sledimo enakemu protokolu kot pri psicah.
Mačji mladički: Do prvega cepljenja je protokol kot pri pasjih mladičih. Če vam veterinar ne svetuje drugače, protokol razglistenja izvajate vsake tri do štiri mesece.
Pred dajanjem antihelmintikov se posvetujte z veterinarjem, ki vam bo svetoval o ustrezni količini zdravila in tudi o najbolj primerni obliki zdravila za vašega ljubljenčka.
Antihelmintiki so na trgu dostopni v različnih oblikah: kot tabletke, paste, sirupi, ampule. Kaj je najbolj primerno za vašega ljubljenčka, se boste odločili po posvetu s svojim veterinarjem.
