O zasuku želodca bi moral biti poučen vsak pasji skrbnik. Zato, ker gre lahko za nevarno zdravstveno stanje, ki resno ogroža življenje ljubljenčka, če pravi čas ne poiščemo veterinarske pomoči.
Nevaren prebavni zaplet najbolj ogroža pse velikih pasem.
»Zasuk želodca, strokovno torzija želodca, je sicer redka, vendar smrtno nevaren zaplet pri določenih psih, pri katerih se želodec zarotira oz. zavije okoli svoje osi in zaradi tega tako močno napihne, da v zelo kratkem času zaduši psa, saj mu pritisne na diafragmo in pljuča ter mu tako onemogoči dihanje,« stanje opiše veterinar Emil Senčar.
K zasuku želodca nagnjene večje pasme
Zasuk želodca običajno povzroči prevelika zaužita količina hrane ali vode v kombinaciji s takojšnjim gibanjem. »Hrana v želodcu deluje kot utež in pri nenadnem skoku ali celo kotaljenju živali se želodec obrne okoli svoje osi. Zato je izrednega pomena, da psi po hrani počivajo vsaj uro ali dve, preden so spet aktivni. To je tudi edina preventiva pri tej komplikaciji. Zaželeno je tudi, da imajo psi, ki zelo hlastno in hitro jedo, vsaj dva manjša obroka na dan, da tako manj obremenijo želodec«, pove dr. Senčar. Največkrat se zasuk želodca zgodi velikim (in tudi srednje velikim) pasmam. Na tem mestu sogovornik izpostavi nemške doge, dobermane, nemške ovčarje, mastife, bulmastife, bordojske doge, rotvajlerje, pa tudi mešance z omenjenimi pasmami. Gre za pasme, ki imajo velik prsni koš. »Sindrom GVD (Sindrom razširitve in zasuka želodca) je stanje, ki prizadene predvsem velike pasme psov, tiste, ki imajo globok prsni koš, kot so nemška doga, weimaranec, bernardinec, nemški ovčar, irski seter, gordonov seter, vendar je opisan tudi pri mačkah in pri majhnih pasmah psov. Incidenca (obolevnost) je pri šar pejih večja kot pri drugih srednjih pasmah psov. Prav tako so GVD kljub majhnosti bolj podvrženi baseti. Čeprav se lahko GVD pojavi pri katerikoli starosti, je pogostejši pri srednje starih ali starih psih,« so zapisali na spletni strani Veterinarske fakultete v Ljubljani.
Med čisto nedolžnimi aktivnostmi, ki rade povzročijo omenjeno stanje, pa je na primer hoja po stopnicah navzdol, kotaljenje navzdol …
Edina preventiva pri zasuku želodca je, da pes po hranjenju počiva uro ali dve. Hlastnim jedcem pa se tudi priporočata dva manjša obroka namesto enega večjega.
Kljub zdravljenju pogine okoli med 16 in 45 % pacientov
Preventiva je izjemno pomembna, saj kljub zdravljenju pogine okoli med 16–45 % psov (podatek Veterinarske fakultete), pri katerih pride do zasuka želodca. Pomembno je tudi, da znamo prepoznati prve znake tega stanja. To so povečan nemir, paničen pogled in močna napihnjenost v področju trebuha, ki se povečuje in povečuje. Psa boli, skuša tudi bruhati, pa ne gre, močno sope. Prva pomoč pri tem stanju ne obstaja. »Kužek pospešeno diha, se skoraj ne premika in je zelo prestrašen. Pomoč moramo poiskati takoj, saj zelo hitro pride do smrti. Čim prej je treba izvesti punkcijo želodca in iz njega izpustiti zrak, istočasno pa kužek nujno potrebuje infuzijo in terapijo proti šoku. Takoj po stabilizaciji stanja je potreben operativni poseg, pri katerem želodec obrnemo nazaj v pravilno lego in s tem sprostimo prehodnost črevesja, krvnih žil in pritiska na živčevje v trebušni votlini,« izpostavi sogovornik. Doda, da je najpogosteje treba pri posegu odstraniti vranico, saj je zaradi zastoja krvi tako povečana, da jo je nemogoče vrniti z želodcem v prvotno lego. Gre za zelo zahteven operativen poseg, zelo pomembnih pa je še naslednjih 48 ur po operaciji, ki jih mora pes preživeti pod strogim nadzorom veterinarske ekipe.
KLINIČNI ZNAKI RAZŠIRITVE IN ZASUKA ŽELODCA
- nemir ali pretirana mirnost,
- slinjenje,
- neuspešno bruhanje,
- povečevanje trebuha,
- pri perkusiji (pretrkavanju) trebuha je značilen timpanični zvok (kovinski
- prizvok kot pri udarjanju na boben).
(Povzeto po članku, ki je objavljen na strani Veterinarske fakultete)
Špela Šimenc v sodelovanju z Emilom Senčarjem, dr. vet. med iz Veterinarske bolnice Ptuj
