Trebušna slinavka je žleza v trebušni votlini v vijugi debelega črevesa. Poleg funkcije izločanja inzulina, ki uravnava raven sladkorja v krvi, ima ta žleza še eno pomembno funkcijo.
Izloča prebavne encime, ki sodelujejo pri prebavi, razgradnji beljakovin, škroba in maščob.
»Ko pes ali mačka zaužijeta hrano, se sproži izločanje prebavnih encimov iz trebušne slinavke. Ti se izločajo skozi drobno izvodilo direktno v črevo, kjer se aktivirajo in začnejo razgrajevati hrano. Bolezensko stanje nastopi, ko je izločanje teh encimov zmanjšano, kar imenujemo eksokrina pankreasna insuficienca ali EPI. Bolezen je pogosta tako pri psih in tudi mačkah. Pri teh bolnih živalih se beljakovine, ogljikovi hidrati in maščobe v prebavilu živali ne razgradijo do te mere, da jih črevesna stena lahko vsrka, oziroma se zaužita hrana ne resorbira v zadostni meri. Večina prehrambne vrednosti zaužite hrane se tako ne izkoristi za potrebe organizma, temveč se bolj ali manj neprebavljena izloči skozi črevo iz organizma,« nam razloži veterinar Emil Senčar, dr. vet. med. iz Veterinarske bolnice Ptuj.
Žival, ki je tako obolela, lahko zaužije obilno količino hrane, pa še vedno strada, hujša, na koncu pa lahko celo umre. Vzroki za takšno stanje so različni, eden glavnih pa je kronično vnetje trebušne slinavke. »Bolezen poteka zelo pritajeno, občasno opazimo pri svoji živali prebavne motnje, predvsem drisko in počasno izgubljanje telesne teže. Izraziteje nastopijo klinični znaki, ko propade približno 90 % žleze. Pogosto je vzrok propadanja funkcionalnih celic trebušne slinavke tudi prirojen. Dovzetni so predvsem nemški ovčarji in psi večjih pasem,« pravi sogovornik in doda, da pri mačkah ni pravila in se bolezen lahko pojavi tako pri pasemskih kot nepasemskih mačkah. Klinični znaki bolezni so enaki pri mačkah in psi psih. Poleg hujšanje je redni spremljevalec bolezni še driska, ki je lahko zelo vodena, barva pa je običajno svetlo rumena do ilovnata. Pogosto obolele živali mučijo vetrovi in precej glasni zvoki iz prebavil. Živali so nenehno lačne, lahko celo čezmerno jedo, tudi lastne iztrebke, rastline in vse ostalo, kar jim pride pred gobček.
V tej fazi lastnik gotovo svojega ljubljenčka že pripelje na pregled k veterinarju, ki diagnozi postavi na podlagi kliničnih znakov in z laboratorijsko biokemijsko preiskavo količine encimov v krvi živali in v iztrebkih. Zdravljenje je razmeroma preprosto, vendar traja do konca življenja. »Manjkajoče prebavne encime nadomestimo s prebavnimi encimi v obliki tabletk ali praška. Kužek ali maček jih mora zaužiti pred ali med obrokom. Zdravljenje je zelo uspešno in zelo hitro se začne splošno stanje živali popravljati. Na trgu so tudi že pripravljene dietne hrane, ki so odlično prebavljive.
S kombinacijo encimatskih tabletk in lahko prebavljive hrane lahko naši kosmatinčki živijo kakovostno in sproščeno življenje in nam vsakodnevno lepšajo naš vsakdanjik,« zaključi sogovornik.
Špela Šimenc v sodelovanju z Emilom Senčarjem, dr. vet. med. iz Veterinarske bolnice Ptuj
