Renčanje si po navadi razlagamo enoumno, in sicer ga razumemo kot grožnjo – pes, ki renči, grozi.
Če pes renči, pa še zdaleč ne pomeni, da se umika oz. da popušča. Nasprotno: če na primer nekaj časa renči na drugega psa, ki se zaradi renčanja pred nasprotnikom ne uleže na hrbet, ne da repa med noge ali ne kaže drugih miritvenih signalov, se lahko zgodi, da preneha renčati in vrstnika napade brez glasu.
Pes, ki renči le kratek čas, je negotov oz. ni prepričan vase in ne namerava napasti. Renčanje med igro je po navadi izraz razburjenja. Če se s psom igramo in medtem renči, moramo oceniti, kako resno je njegovo oglašanje, in temu primerno ukrepati. Že če imamo najmanjši občutek, da bi nas v določenih okoliščinah lahko popadel, igro takoj prekinemo.
Naslednji opozorilni signal je lahko sicer nedolžno sopihanje. Če naš pes sopiha, ko med sprehodom vohlja, lahko podoben zvok slišimo, ko se sreča z vrstnikom, ki mu ni všeč. Dodatni opozorilni znak je fiksiranje z očmi (nepremično strmenje), in če opazimo še kakšen drug grozilni signal, je vsekakor prav, da postanemo previdni.
Kdaj pa kdaj lahko pri svojem psu slišimo udarjanje oz. šklepetanje z zobmi. To utegne biti nevarno, če je udarjanje z zobmi hitro in je pes pri tem obrnjen proti svojemu nasprotniku. S svojim vedenjem želi ohraniti varno razdaljo in bo napadel, če nasprotnik tega ne bo upošteval. Opisano vedenje pogosteje opazimo pri negotovih psih, ki so v preteklosti že doživeli kakšen napad in se mu zdaj želijo izogniti.
Če želimo svojega psa zares razumeti, ni dovolj, da razumemo le njegovo telesno govorico, ampak moramo razumeti tudi glasove, ki jih oddajajo.
Jože Vidic (izsek iz članka, ki je bil objavljen v reviji Moj pes)
