Zelo pozitivno je, če smo s svojim psom lepo povezani in v prijetnem sožitju. Bolj ali manj neprijetno pa je, če nas pes stalno ”nadzoruje” in je kot kakšen zoprn zalezovalec stalno za nami.
Pasje nadlegovanje, ko pes spremlja prav vsak naš korak, se razvije postopoma. Običajno zaradi navdušenja nad psom tega ne znamo pravočasno zaustaviti, slej ko prej pa se zgodi, da pes več ne dovoli, da se skrbniku kdorkoli približa, pes svojega skrbnika precej agresivno ‘varuje’. Če ne prej, je takrat čas, da ukrepamo.
TEST: Za začetek ugotovimo, ali nas pes nadzoruje
- Vedno se uleže tako, da je v naši neposredni bližini oz. na mestu, kjer ima dober pregled nad tem, kar počnemo.
- Takoj, ko vstanemo postane pozoren in gre z nami.
- Nikoli nas ne spusti z oči. Skuša nas spremljati tudi na stranišče in v kopalnico. Če ga pustimo pred vrati, dela kraval.
- Če se z nekom pogovarjamo, se vsili in skuša biti vmes.
- Če pobožamo drugega psa, hlastne proti njemu ali ga skuša celo napasti.
- Če gremo zdoma, je nemiren, bevska, dela škodo v hiši.
- Na sprehodu nas prične dregati s smrčkom, če ugotovi, da se mu ne posvečamo dovolj.
Če ste na več kot 3 točke odgovorili z ‘da’, je vaš pes na najboljši poti, da postane vaš ‘nadzornik’ oz. nadlegovalec. Čas je, da pričnete ukrepati.
Do stanja, ko prične pes ‘nadzirati’ svojega človeka, ne pride iz danes na jutri. Zato tega tudi ne moremo odpraviti na kratko. Da pri psu odpravimo njegovo ‘zasvojenost’ s skrbnikom, potrebujemo veliko časa, potrpljenja in doslednosti.
Kako ukrepati?
Psu določimo nekaj prostorov v hiši ali stanovanju, kjer bo moral mirovati. Tukaj mu uredimo preprosto ležišče, kjer bo počival in kjer mu bo všeč. Primerni so kakšni koti, kjer pes ne bo imel nadzora nad celotnim dogajanjem v hiši, vseeno pa naj bo blizu svojemu človeku. Ni treba takih kotičkov urediti v vsaki sobi.
Ko smo to uredili, pričnemo z vadbo. Psa odpeljemo na prostor za mirovanje, pri tem uporabimo povelje ‘prostor’ in ga pohvalimo. Preprečiti mu moramo vsak poskus, da bi šel za nami. Na začetku se od ležišča ne odmaknemo preveč, tam pa naj pes leži le kratek čas. Postopoma povečujemo oddaljenost od njega in tudi čas ležanja.
Da bo šel pes raje na svoj prostor, lahko nanj položimo kakšen priboljšek. Na tem prostoru psa ne sme nihče obremenjevati. Pomembno je še, da ga z ležišča nikoli ne kličemo, ampak vedno pridemo do njega, ga pohvalimo in mu nato poveljujemo, da lahko gre. Rečemo na primer ‘pridi’. Tako bomo psa navadili, da bo mirno ležal in ne bo stalno napet, ko ga bomo poklicali.
Ukrepi ne bodo delovali takoj, dolgoročno pa zagotovo!
Če se bo zgodilo, da bo pes ležal na svojem ležišču in nas spremljal le z očmi, smo naredili že veliko. Še večji napredek bo, ko bo na svojem ležišču zaspal, kar pomeni, da je umirjen in povsem zadovoljen, če ni v naši neposredni bližini.
Postopoma bomo ugotovili, da nam je začel zaupati, da nas ni treba stalno nadzirati. Tako on, kot mi, se bomo počutili mnogo bolje.
