Psi imajo izjemno razvit voh – približno 300 milijonov vohalnih receptorjev v primerjavi s človeškimi 6 milijoni. To jim omogoča, da zaznajo sledi drog, da najdejo ljudi, ki so se izgubili v gozdu ali so zasuti pod snežnim plazom. Zato ni nič čudnega, da zlahka zavohajo tudi ostanke hrane v kuhinjskem košu za smeti.
Za psa je koš za smeti pravo iskanje zaklada – dišeči ostanki jabolčnih in bananinih olupkov, kruha, mesa in celo umazani papirnati prtički, prepojeni z vonjem preteklih obrokov. Tudi prazne pločevinke in plastične embalaže niso ‘varne’ pred pasjim nosom.
Igranje s smetmi ni le zabava
Brskanje po smeteh za psa pa ni zgolj zabava – gre za nagonsko vedenje, ki izvira iz časa, ko so se psi razvijali ob ljudeh in preživeli tako, da so pobirali ostanke hrane. Čeprav ima vaš pes dovolj hrane, ima v sebi še vedno iskalni nagon.
Tako je torej brskanje po smeteh za psa nekaj povsem naravnega, za skrbnike pa to običajno pomeni nered, včasih pa tudi zdravstveno tveganje. Psi se lahko npr. urežejo na pločevinkah ali steklu, zaužijejo plastične vrečke, vrvice, kosti ali pokvarjeno hrano. Veterinarji pogosto zdravijo pse z urezninami v ustih, blokadami v črevesju in drugimi zapleti.
Kaj lahko storimo?
Najboljša rešitev za preprečevanje tovrstnega vedenja je omejen dostop: uporabite koše za smeti z zapiranjem na pokrov z varnostnim mehanizmom, hrano in ostanke pa zavrzite v koš, ki je za zaprtimi vrati (v omari ali shrambi).
Nekateri skrbniki uporabljajo tudi iskalne podloge, v katere skrijejo priboljške, da pes varno izrazi svoje nagone za iskanje in brskanje.
